Vsako sekundo dneva!

Kaj pa to, ko mi blog daje toliko! Čutim, da sem bolj pri sebi. Bolj povezana s sabo. Z Vesoljem, višjim jazom, najboljšim v sebi. Meni je to kot meditacija v pisanju. Prsti se premikajo, v resnici pa sem v zen stanju miru, ljubezni in se zavedam še bolj, kdo sem v resnici. Daje mi občutek, da sem potem pa res na jasnem, kaj se dogaja. Daje mi sigurnost, da sem lahko to, kdo sem. da sledim svojim sanjam. To mi je čista popolnost.

Ljubim pisanje!

V meni prebuja najboljše v meni. Zadovoljstvo. Ljubezen. In vse dobro podoživljam dvakrat, ker še enkrat občutim vso lepoto, ko spet pišem o tem in se spominjam.

To mi pomaga tudi dnevnik hvaležnosti. Ali dnevnik cenjenja. Tako dobro se počutim. Zadovoljna sem. rada sem jaz jaz. uživam v polnosti tega, kdo sem.

Ljubim svoje življenje.

Zaljubljena sem v svoje življenje.

Vem!

No, to za dnevnik hvaležnosti sem videla pri Oprah na Oprah showu – že veliko veliko časa nazaj. Mislim, da je gostovala, ne mislim, vem, da je gostovala pisateljica Preprostega bogastva Sarah Ban Breathnach. Tam je pisalo, da vsak dan napišemo pet stvari, za katere smo hvaležni.

In teh pet svari je preraslo v pet minut. Prav čutim, da se mi vibracija viša. Pa še nekaj. Čutim, da ko sem za nekaj zares hvaležna, potem se dvignem na drugo stopnjo! Kako zadovoljujoče! Rada imam svoje lepo življenje!

Kaj rada! Ljubim ga!

Esther Hichks, skozi katero govori Abraham, pa predlaga, da pišemo, kaj cenimo. Mislim, da je podobno, ampak sem se zdaj navadila uporabiti besedo cenim…

Torej cenim, da ste z mano na tej pustolovščini življenja! Kam nas vodi? Naprej, k še več veselja!!!

ljubek sijoč pristen srčkan pisan dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je zate! Zuapaj mu! Objema te z ljubeznijo. Ljubi te! Vsako sekundo dneva!