...pa res je tvoje...

Mr. Braun, Sutomore, Črna gora

Kaj je zdaj narobe, če srkam znanje? Vem. Imam ga. Dovolj.

Zdaj pa uporaba. Zaupam življenju. Pa res?

Si res upam zaupati?

Vem mentalno, logično, da se vse dogaja zame. Zakaj pa sem potem vseeno kdaj žalostna? Mogoče, ker še gradim na zaupanju.

Mogoče, ker še gradim na tem, da sem lahko vse, kdo sem. Ker gradim življenje iz lepih trenutkov in jih vedno bolj cenim.

Vem. Zaupam. Vse je zame. Samo zdaj, zdaj sem v obdobju vmes. Ni res, da ne znam uživati. 

Uživam tudi to. Malo me je strah. Ali pa ta naučenost, ki ji pravim nesigurnost spet trka na vrata. 

Bom odprla?

Sicer pa karkoli pride, pride z namenom. Da kaj ozavestim.

Vseeno pa se mi zdi lažje, če vzdržujem visoko vibracijo. Če sem lahko pristnost in srčnost, kljub tem zanimivim situacijam.

Kako lahko je živeti brez jamranja. Sploh ne morem! Kar iz navade pa vseeno kdaj.

Se lahko naučim druge navade? Da opazim, kako je vse lepo?

Danes sem se sprehajala in vedela sem lepe pse, lepa oblačila, oblake skozi katere je pokukalo sonce, nasmeh tujcev na ulici in enega še posebej simpatičnega, igranje sončnih žarkov na mizi, ko sem sedela na kavi in seveda užitek ob pitju kave. In potem sprehod nazaj. Prijaznost. In kupila sem si majico iz čiste svile. Kako cenim take dragocenosti. Lepa je! in komaj čakam, da jo bom nosila.

Potem pa cenim prijaznost ljudi.

Pa dober zajtrk, ki sem ga ravno kar pojedla. In kavo, ki me čaka, ki sem si jo skuhala. Vse je polnost in pristnost in lepota. Zdaj. In zdaj lahko uživam v tej vsej lepoti. Kako rada imam polnost teh lepih trenutkov.

Pa kaj, če sem vmes.

Lahko uživam vseeno. Tudi v lepem oblačenju. Igrivosti. Smehu. Veselju. Praznovanjih. Dišeči kavi. Dobri hrani. Vožnji. Sladoledu. Lepem vremenu. Pisanju. Branju. Sončnih žarkih. In sprehodih.

Verjetno sem še izpustila sto drobnih stvari. Ampak življenje je res lepo! Zdaj!

Ljubek sijoč pristen srčkan pisan sončen dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je tvoje... živi ga po svoje... res je tvoje...