Malo zvaditi...

Tako je to. Si res upam zaupati, da je vse zame? Čisto vse. Mislim, da sem še na področju znanja.

Samo na robu in se vse počasi preveva v modrost. Tista tanka nit med tem, da več in med tem, da lahko zaupam. V resnici, ker mi je to edino naravno iz spoznanja.

Vse bo. In vse je že zdaj. Lahko se učim. In lahko zaupam. Vse je del mene. In vse zdaj nastaja v meni.

Uh, kako je to pestro.

Lahko zaupam, da če se mi je porodila želja, da obstaja pot do nje.

Samo vadila še je nisem. Malo jo moram zvaditi, si jo posvojiti, prisvojiti…

Tako da jo res začutim in da mi postaja vedno bolj naravna. To je zame! Tako je! Točno tako je in nič drugače! Če je zame, je zame!

No v takem smislu, samo na bolj umirjen način. To ni neka revolucija.

Seveda, želja, prišla si. Zdaj se moram navaditi nate. Zdaj ti dajem večno več prostora. Se navajam nate z vizualizacijo, z zbiranjem idej, s sanjarjenjem o tem, kako se dobro počutim, kot da si že uresničena. Vse to je že zdaj moje, na neki vibracijski ravni. Zdaj se še samo dovolj sprostim, umirim, zaupam, vibriran na njeni vibraciji, da j lahko dopustim, da se res uresniči.

In tako so ve želje zato tu, da bi se bolje počutila. Saj se počutim bolje.

Želim si željo, seveda, da bi se počutila bolje.

Kaj pa če bi se že zdaj počutila bolje, ko samo slutim željo, da je na poti. Kaj če bi že zdaj praznovala, proslavljala, kot da je že tukaj. Lahko?! Seveda lahko!

Že zdaj je slavje!

Že zdaj je vse to moje!

In samo to, vse kar je moje, bo našlo in že išče poti k meni. Samo jaz jih zaustavljam s svojimi prepričanji. Ampak zaupam, da me srce vodi dalje, moja intuicija, tudi mimo tega.

Počutim se, kot bi oživela, kot bi spet postala živa, kot bi si dala dovoljenje, da živim sovje življenje, zdaj!

Ljubek sijoč pristen srčkan uresničen vesel dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je tvoje v polnosti... zaživi ga po svoje...