Ni ga lepšega, kot sedeti v naravi. Ali vsaj v senci pod
drevesom. Lepo mi je tukaj. In najlepše je, da je vetrc. Tako lepo popestri vse
skupaj in omili.
Malo sem se vrgla na afirmacije. Kar tako. Imela sem veliko
časa. Poslušam o tem, kako pomagajo. Mislim, da sem imela preveč vse naokoli,
da bi si lahko bolj točno za določena področja poiskala. Ampak nič ni narobe. Tudi
vse naokoli mi je všeč. Nekje sem začela in to je to.
Zdaj pa o sposojenem znanju. Seveda si ga želim tudi
udejanjati. Pa saj ga. z vsakodnevno prakso. Kaj ni zanimivo. Mali ptiček je
prišel k meni. Ljubek je.
Nekaj me jezi s prevodom. Višjo silo mi prevaja z barabo! Pa
kaj je to? Norišnica! Ali pa samo priložnost, da se lahko smejem. In zdaj se
že vsaj malo! Prej sem bila jezna. Ne samo, da mi tako prevedlo enkrat! Ne! Potem
sem še opazila več tega! Saj bo!
Zdaj pa je vetrc vse te norije odpihnil. Pa še kavico sem
dobila! Božansko! Zdaj je čas, da sem lahko vse, kdo sem. V tem trenutku.
Pa koga jaz to prepričujem? Še sploh rabim koga? Še vedno
prepričujem sebe!
Da! Dovolim ti biti to, kdo si! Pa zakaj sploh rabim
dovoljenje?
Drugo tako ne morem biti! Ali mi je pa muka! Daj no!
Pa kaj pričakujem, da se bo pokazal angel z neba, kot Mariji
in ji povedal, da bo spočela? Samo da je pri meni spočetje ustvarjalnih idej!
Saj hodi angel! Hodi redno!
Samo sem zasedena! Ali pa ga ne jemljem resno!
Hodi angel v obliki idej!
Ne rabim dovoljenja od nobenega. Sebe pa ja tudi ne rabim več
prepričevati, da je dobro, da sem jaz - jaz!
Res je!
Pa kaj če ne bi to tako resno jemala!
Saj mi lahko to poveš na lep način!
Ok. Znamenje, ki ga čakaš, je tu! Sledi svojemu srcu. Zdaj! Pojdi!
Živi! Bodi, kdo si!
Hvala za prijaznost!
Ljubek sijoč pristen dan!
Cmok!
Objem!
P.S.: Življenje je tvoje!
Ni komentarjev:
Objavite komentar