Suhe vaje za potni list...

Najboljše, da kar začnem na začetku. Veliko se je zgodilo. Bilo je pestro in smešno. Vse ob enem.

Najprej sem vse rezervirala. Nekaj preko interneta. Nekaj preko maila. 

Seveda je ravno pred dopustom potni list potekel. Malo so bile komplikacije. Slike sem doma pozabila. 

Prvi poskus je bil neuspešen. 

V rekordnem času sem prišla po stopnicah gor. Vzela slike. Prišla dol. 

Dobila sem parkirišče za limuzine čisto skoraj pri vhodu. Morala sem prečkati eno rdečo. 

(Res nič ni morala. Želela sem prečkati pri rdeči. Takrat! Zdaj vozim in hodim samo pri zeleni! Res! (No, ok! Mogoče kdaj pri oranžni. Ampak to je samo slaba navada! Zakaj res avtomatsko stisnem še bolj po gasu, namesto na zavoro, ko sem ravno na meji, ko se bo prižgala rdeča. Nikamor se mi v resnici ne mudi! Lahko vadim drugače. Nič mi ne bo nikamor pobegnilo! Če je moje – je moje! (Takrat pa se mi je res!))) 

Vdrla sem zadnji dve minuti na Upravno enoto. Bila še je zelo dolga vrsta. Dvajset ljudi. Tako nekako. Potem pa ugotovim, da so še celo uro odprti…

No potem pa čakanje na potni list. Želela sem že rezervirati karte.

Saj sem že prej imela namen iti urediti za potni list. Pa je enkrat deževalo, enkrat je bilo prevroče. Amapk zdaj pa je v procesu nastajanja...

Ljubek sijoč pristen kičasto srčkan pisan dan!

Cmok! Objem!

P.S.: Življenje je tvoje... živi ga po svoje...