Vse je videti tako umirjeno. Kot bi se vse kar tako stkalo
tako kot mora. Nastala bo čudovita tapiserija. Meni pa se zdi, da so nitke
zapletene, da barve ne gredo skupaj in ne vidim že končnega dokončanega
produkta. Zakvačkana sem v ta mali košček življenja.
Čutim, da ima več mira, kot sem ga imela kdajkoli. Ne glede
na nevihte ali hurikane. Vse je zame. In če so hurikani tukaj, da vse
počistijo, naj počistijo.
Zakaj sem lahko tako mirna?
Vaja. Vaja.
Mislim pa, da ima meditacija največ pri tem. Čutim, da me
čisto prevzema. Notranja sreča. Želim si govoriti o tej notranji moči.
V resnici pa ni moč. Nežnost je. Sočutje, prijateljstvo,
blagost, igrivost, zaupanje…
Vse to se pretaka v meni. Mešanica. In vse mešanice so
najboljše.
Še nikoli nisem bila tako prisna. Nikoli. In nikoli tako
prosojna. Za srečo. Za veselje. Za srčnost. Lepo življenje imam.
Zdaj pa sploh. V senci teh lepih naravnih slamnikov. Rada
imam to lepoto vsega. Sploh pa tega, kar postajam in nastajam. Rada sem v tem
lepem procesu užitka. Dopuščanja. Sem vse to, kar sem. vedno bolj. Rada ima
polnost vsakega dneva. Rada ima lepoto čistost vsega, kar mi postaja in kar mi
nastaja. Lepo mi je.
Čutim samo ta vetrc na koži. Čutim samo to pristnost in
lahkotnost. Vedno bolj ji odpiram srce. Moje življenje se začenja. Zdaj!
Ljubek sijoč pristen unikatno lep dan!
Cmok! Objem!
P.S.: Življenje je prekratko, da bi ga lahko opazovali samo od daleč. Skoči v vodo! Uživaj! Življenje je samo tvoje. Kako si ga želiš živeti?
Ni komentarjev:
Objavite komentar