Kako lepo je. Zdaj komaj vidim. Zares vidim. Morje. Danes sem
samo sedela pri morju. Nič ni pomembno. Nič. Samo da sem v tem lepem trenutku. In
tom ije največ, kar lahko imam. V resnici.
Mislim, da si ne bom svojega življenja zapomnila po
trenutkih, ko sem si kaj lepga kupila, ampak po teh lepih doživetjih.
Sedenju ob morju.
Valovanju morja. Kako vsak val ponovno poljubi obalo. Slišim
to blago šumenje.
Zdaj pa užitek ob kavi. Samo sedim v gugalniku. Se zibljem. Gledam
na morje. Tako lepo turkizno je. Uživam ob svoji najljubši kavi. Življenje je
resnično ljubko in prijazno.
Lepo je!
Prej pa sem šla mimo vodnjaka. V mestu imajo izvir. To pa je
tako redko. Sploh v primorkih mestih. Čisti izvir iz bregov.
Plavanje tukaj pa je tako čisti užitek!
Resnično mi je fajn, da lahko in čisto uživam na dopustu. In
ti drobni trenutki štejejo.
Zdaj je moj čas.
Zdaj!
Ljubek sijoč pristen dan polna poljubčkov!
Cmok! Objem!
P.S.: Življenje te kliče! Živi! Po svoje!Življenje je lepo v vseh pogledih. Spogleduje se s tabo. Želi te ljubiti, mu dopuščaš? Vse je magično. Čarobnost je v zraku.
Ni komentarjev:
Objavite komentar