Misija nemogoče dva... kovček

Kaj če bi sploh začela na začetku? Prvič sem rezervirala karte za letalo preko spleta. Prej sem vedno potovala z agencijo. No, tako sem ugotovila, da nimava kovčka do dvajset kilogramov. Ampak samo mini kovček. Moj pisan je res ogromen… ampak ta ne pride v poštev! Rabim manjše mere. Spakirano pa lahko imam do osem kilogramov.

Ok. Videla sem enega tako lepega z zvezdicami. Grem tja. Seveda samo dva dni prej. Ni ga več. Grem v drugo trgovino. Tam so vse kovčke razprodali. Takoj. Ker je baje bila tako ugodna cena. Potem so trgovine zaprli.

Iskala sem še ga preko spleta. Ampak tako ne bi bilo dostave tako hitro. A vseeno. Samo za občutek.

Potem pa je prišel ponedeljek. Čas leta. Še vedno brez kovčka. Bila sem taka optimistka, da bom šla z mojim malim nahrbtnikom, če bo treba.

Je pa res, da mi je prijateljica predlagala, da naj se pri nej ustavim, če rabim takega malega. Da mi ga posodi. Ampak je samo čisto črn. Tu po moje ni treba razlagati moje ljubezni do barv.

No, ponedeljek jutro. Let je bil zvečer. V ponedeljek.

Seveda sem se peljala v drug kraj. Tam ga tudi niso imeli. Tistega z zvezdicami. Najmanjšega. Mi je pa tako prijazna gospa poklicala vse poslovalnice okoli. Imeli so ga v drugem kraju. Naprej. Še kar nekaj vožnje. Dobro. Če je tako, pa bom šla tja.

Potem pa skočim v bližnjo trgovino. Mogoče ga imajo. In so ga imeli! Sicer je bil črn. Saj ga lahko sama poslikam. In to zadnjega. Takoj sem ga kupila. Takoj! Bila sem srečna. Ker sem bila tam, ko so trgovino odprli. Tako še mi je ostalo veliko časa za malenkosti.

No. Tako sem ga imela. Črnega.

Zdaj pa res lahko greva na pot!

Vse sem skalkulirala. Mogoče bo gneča na meji. Čakalne dobe so bile tudi dve uri… Mogoče ne bova takoj našla. Mogoče. Kaj pa vem, kaj se zgodi, nemogoče. Drugi prehod. Skoraj lokalna cesta ali še na meji legalnosti. Hecam se. So pa bili bolj odročni kraji…

Ljubek unikatno lep pristen pisan srečen srčkan samosvoj dan!

Cmok! 

Objem!

P.S.: Življenje te vabi, da ga užiješ polno, po svoje...

P.P.S.: Saj sploh ne vem, če naj napišem... ko sem kovček prinesla domov, sem potegnila enako velikost kovčka izpod postelje. (Pa še tako lepo modre bele barve je...) Na oko se mi je zdel večji, tisti doma. Tako, da sem imela potem dva kovčka... No, zakaj pa ne!