Hej moje drage, moji dragi! Kako kaj danes? Poslušaš kaj
svoje srce? Kam te vodi?
Nekaj lepega me je spomnilo, kako zelo rada pišem. Delam na
eni knjigi. Pišem jo že nekaj časa, ker mi je pomembno, da se prav beleži rast
in radost. Tako lepo sem bila opomnjena, saj ne opomnjena, kot priporočilo
obnašanja, kot priporočilo v šoli, da kaj pa bi naj delala, ampak tako,
navdihnjena!
Spet bom pisala naprej. Vse me veleče tja. Vse me vleče. Prav moram
pisati. Prav želim si z vsem srcem. Vem, kakorkoli. Sporočilo je sprejeto. Zdaj.
V tem trenutku.
Pišem! In še bom pisala!
V meni je toliko neraziskanega. Toliko luči. In čas je samo,
da se še bolj povežem z njo. Sonce je vedno tukaj samo vprašanje je, če ga
dopuščam v svoje življenje! Ga? ne rabim se boriti z negativnim. Samo dopuščam
svetlobo bolj v svoje življenje.
Ne glede kar se je zgodilo, samo dopuščam več svetlobe v
svoje življenje. Kako lahko to danes naredim bolj? Kaj je moja svetloba danes? Kaj
je moje sonce danes!?
Če pa je tako, da samo spuščam več svetlobe v svoje
življenje, pa je to najmanj, kar resnično lahko naredim.
Uh, kako lebdim. Čutim to notranje zadovoljstvo. Čutim to
notranjo ljubezen. Čutim to notranjo izpolnjenost, žuborenje vsega dobrega. Čutim
ta mir, karkoli se dogaja, je dobro. karkoli se dogaja, je odlično. Karkoli se
dogaja, je le zame. In danes to še bolj zaupam!
Ljubek sijoč unikatno lep pristen ustvarjalno navihan dan!
Cmok! Objem!
P.S.: Življenje ti šepeta. Prisluhni svojemu srcu!
Ni komentarjev:
Objavite komentar