Včeraj ponoči je šel peš policaj po avtocesti z lučko na glavi in mahal. Saj
niti ustaviti potem nisem rabila, kar mi je pokazal naj kar naprej peljem. To pa
še nisem doživela. Bil je kot kresnička. Samo bolj pri tleh je letalo.
Ampak bolj mislim s tem dogajanjem na notranja odkritja. Pa jih vse
poslušam? Pustim kakemu, da mi res spremeni življenje? Ali si samo mislim, uh
kako dobro in grem dalje!? Rada bi bila bolj konsistentna v tem pogledu, da bi
tako tudi zaživela. Če kaj novega spoznam, da to tudi bolj vnesem v svoje
življenje.
Pa saj tudi vnašam. Neke ideje mi čisto spremenijo pogled na svet in dogajanje
na njem. Lahko sem pristana in se uresničujem. To mi je pa taka svoboda in
radost in veselje in igrivost. Lepota!
Kar čutim to svobodo ustvarjanja. Postaja vedno bolj dominantna v dobrem
smislu. Leta so dobra. Bolj vem, kar si želim. Bolj sem že dala svetovne
katastrofe skozi – vsaj meni so se se to zdele - zame – v času dogajanja. V resnici
pa sploh niso bile katastrofe, samo ljubki dogodki, ki so me samo usmerili k
temu, da sem še bolj pristna.
Ljubek sijoč pristen sončen srečen dan, moje drage, moji dragi!
Cmok! Objem!
P.S.: Odprimo svoje srce sreči. Vredni smo je danes. Nič se ne rabi spremeniti. Zdaj je naš čas za srečo in veselje. In igrivost in zabavnost. Lahkotnost. Poslušajmo svoje srce.
Ni komentarjev:
Objavite komentar