SPUŠČAM. SPUŠČAM.

Spuščam. Spuščam. Spuščam.

Vse nesigurnosti vase. Vso dokazovanje. Vse, kar me še drži nazaj. Prepričanje, da nisem dovolj. Prepričanje, da moram biti drugačna. Prepričanje, da bo zavrnjena, če bom pristna.

Zdaj se zavedam tega. Če kdo misli, da je moja pristnost ovira, potem to ni moj človek. Ni to moje krdelo. Ni to zame. Tudi to, da sem preveč ali premalo. V resnici samo sem. To je dovolj. Nekdo, ki je resnično moj prijatelj in me resnično želi spoznati, bo to videl in prepoznal.

Najbolj dragoceno pa je, da sama to prepoznam v sebi. Sprejemam se. Jaz sem dovolj. jaz sem točno takšna kot sem, dovolj. Jaz sem točno zaradi tega, ker sem pristna – ljubljena.

Jaz vidim v sebi lepoto. Jaz vidim v sebi pristnost. Meni je moja pristnost dragocena. Jaz sem si dragocena.

Zdaj pa lahko živim iz vsega srca.

Jaz se imam rada, takšno kot sem.

Jaz se obožujem, tako kot sem.

Jaz se podpiram, se spodbujam in se cenim, točno takšno, kot sem.

To je največ, kar si lahko podarim. Takoj, ko to prepoznam v sebi, bodo to prepoznali drugi ljudje.

Čeprav me je strah zavrnitve, me še je bolj strah, da bi živela v laži. Resnica osvobaja. Želim živeti v resnici in miru. Raje imam resnico, kot neke iluzije kratkotrajnih »dobronamernih« laži. Resnica se prej ko slej izkaže in potem se je (spet) potrebno soočiti z njo. Zakaj ne kar takoj?! Čemu odlašanje? Čez nekaj časa ne bo nič lažje! Samo še težje!

Zaupam, da je vse zame!

Spuščam. Spuščam. Spuščam.

Tako delam prostor resnični ljubezni!

Ljubek srčkan sijoč pristen ljubeč navihan divji strasten sočen slasten dan poln božanskega obilja!

Čarobno je biti to, kdo si. Neguj svojo čarobnost! Ranljivo postanemo, ko pokažemo svoj pristen jaz. Ampak to je tudi čar vsega! Kako pa se nam naj ljudje drugače zares približajo in mi njim?!