Pred veliko časa sem zaklenila srce, ker mi je bilo dovolj bolečine. Ali vseh neumnosti, ki sem jih prenašala. Nisem pa uvidela – do zdaj – da s tem škodim samo sebi.
Zaprla sem srce in ga zaledenela, da se ne bi nič toplega moglo
dotakniti bistva in srčike mene, da ne bi bila spet prizadeta. S tem pa sem
najbolj škodila sebi. Otopela sem. Živela brez radosti in ljubezni. To mi je
dajalo v neki meri samo ustvarjanje, ampak da bi resnično polno ljubila, si
nisem dopustila.
Mogoče malo dramatiziram. Saj sem imela ljubezen, družine,
domačih, mačke in svojo. Torej nisem bila resnično neljubljena. Samo nisem si
dopustila partnerskega odnosa, ki pa prinaša tako radost, saj je to najbolj
intimna ljubezen, kar je. Najbolj si si blizu. (No, razen s sabo. Logično.)
Zdaj pa dopustim toplini ljubezni, da me odtali in
otopli. Sprejemam in dajem. Spet se postavljam v harmonijo in lepote
bližine. To je tako polno veselja in zabavno!
Dovoli si ljubiti. Vredna si tega!
Ljubek sočen sijoč pristen ljubeč srčkan dan!
Sledi svojemu srcu. Dopusti si, da si ljubljena. Ljubezen se
občuti fantastično!
Ni komentarjev:
Objavite komentar