Malo sem se soočala s svojimi starimi čustvi. Povedala sem jih na glas in bila presenečenja, kako veliko bolečine je v njih. In žalosti. In samoobtoževanja. Neodpuščanja. Nevrednosti. Obsojanja. Do sebe še bolj kot do drugih. solze so tekle kot nore. Potem pa sem občutila mir. Spet sem sprostila delček sebe, ki je bil ujet. Tako nisem več tako namagnetena, da v svoje življenje privlačim še več podobnega.
Zdaj odklepam ljubezen.
Moja pristna narava lahko zasije, saj ni več prekrita s sencami.
Razkrivanje čustev je prav katarzično in me opogumlja, da se
bolj sproti soočam z njimi. Lepo je, ko sem v resnici.
Vem, da sem izjemna. Vem, da sem čudovita. Vem, da sem
fantastična!
Resnica se je razkrila.
Ljubek srčkan sijoč pristen dan poln božanskega obilja!
Sledi svojemu srcu! Zaupaj si! Zaupaj v svojo svetlobo in se je
več ne bolj. Zahtevaj svojo moč nazaj!
Ni komentarjev:
Objavite komentar