I. del
Saj vem! Vem! Pa vem
no! Res!
Kako se poje slona?
Po kosih. (Bljak. Jem zelenjavo in sadje in tako.)
No, kako se dvignem
v vibraciji? Postopoma. Ni treba, da je počasi. Samo gre od nižjih čustev, do
višjih.
V visoki vibraciji
vse teče. Pri meni pa se zdi, da je bolj zamrznjeno jezero. Tako postano, v
katerega pritega in izteka bolj malo vode. (Pazi, kaj pišeš, ker to krepiš! Pa
ravno sem dobila spodbudno besedo (beri opozorilo), da naj ne govorim vsem,
kako sem jaz uboga in ne vem, kaj vse. Kdaj bom začela res to upoštevati?
Zdaj!!! Kaj?! Misliš zdaj!? Zdaj – zdaj!!?!)
Lahko pa samo rečem,
da bi rada delila to s tabo. (Kar definitivno ne pomeni, da to ni
pritoževanje.)
Ahhh. Je pa kar
težko počutiti se slabo (saj ne bi rada prekinjala, ampak spet se pritožuješ),
ko sedim ob pečki in čakam, da mi bo zavrel čaj. Pa še zelo toplo mi je!
Rada imam svoje
življenje. Rada imam ta trenutek.
Spet sem mislila
nekaj napisati, da v resnici nisem tako smešna (ali pa sem), pa je to spet neke
vrste pritoževanje.
Kaj če bi se samo
objela v tem trenutku in bila to, kdo sem. kdorkoli sem. Verjetno sem jaz –
jaz. Samo sem z vsemi svojimi občutji. Z vsemi svojimi izkušnjami. Ampak nič ni
lepšega od tega trenutka zdaj. Čarobno je. Božansko. Zdaj komaj vidim, kako
rada imam svoje življenje. (Pozabi, da sem se ti kaj pritoževala.)
Odlično se počutim!
Končno čutim, da imam moč.
Ni komentarjev:
Objavite komentar