Kako kaj poetičnost dneva? Te kaj vabi? Te kaj zapeljuje?
Vse je poezija. Dežne kaplje in žarki sonca. Samo opazimo
jo.
Kaj pa poetičnost v sebi? Jo vidim? Jo opazim? Jo negujem? Se
je veselim, ali jo odganjam za pozneje, ko bo bolj primeren čas, bolj primeren
trenutek?
Želim si, da bi se vedno odzvala povabilom za srečo, za
norčavost, za kakšno »bedarijo«, smeh.
Se res sprejemam, kot to, kdo sem? Ali si samo mislim, kaj
bi morala biti? Želim pa utišati tisti droben glasek duše, ki me resnično vabi v
poetičnost, v avanturo življenja, v pravo pustolovščino.
Želim imeti vse načrtovano ali se lahko prepustim
božanskemu? Lahko bolj zaupam, da sem del velikega načrta in samo izpolnjujem
svojo nalogo, da sem srečna?
Si upam biti srečna preko vseh mej?
Ljubek sijoč pristen nagajiv srčkan dan!
Cmok!
Objem!
P.S.: Naj poetičnost vstopi pri vhodnih vratih in naj več ne
hodi po prstih in neslišno! Naj bo otipljiva v vsakdanjiku!
Ni komentarjev:
Objavite komentar