Javljanje z Vadimom z morja...

Še vedno javljanja z morja. Samo tako, za občutek. Črički pojejo, ali so to škržati? Zvončki cingljajo v lahnem vetrcu. Sem na sedežni v zavetju mreže in sence. Pijem svojo jutranjo kavico.

Bila sem že pri morju. Čudovito mirno je. Res.

Živim svoje sanje. Zdaj. Pišem. Pijem kavico. Uživam ob morju.

Kaj sem napisala, da pijem kavo iz mojih najljubših skodelic na morju? Poslikane so s sivko in so čarobne. Prave so. Pravo razkošje!

Res sem blagoslovljena bolj, kot sem si kdajkoli predstavljala!

Nekaj me še navdušuje! Branje knjige! Definitivno sem se potopila v Vadima Zelanda, ki mi je večerno in jutranje branje in mogoče kaj vmes. Res pravo razkošje, ti rečem!

To pa je tako razodetje znova in znova.

Malo za vabilo k branju:

»Če pa najde človek pot svojega srca, se bo vse preostalo (različne materialne dobrine) znašlo v njegovem življenju samo ob najprimernejšem času.«

Vadim Zeland, Zlom tehniziranega sistema

Kam te torej vodi srce? Zdaj? Danes? To je tisto, kar je tvoj kompas!

Ljubek sijoč pristen nagajiv srčen srečen dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je radost v vseh pogledih! Sprejmimo vabilo! Zdaj!