Pa kako to gre skupaj!
Sem neke vrste posoda. Skleda. Pustimo skledo. Kristalna vaza.
Ali vsaj kristalna skleda. No, in če starega ne opustim, kako lahko pride noter
novo. Ali pa, če ne izpraznim sklede z umazano vodo, kako naj bo v njej
kristalno čista voda?
Lahko nalivam in nalivam svežo vodo in se bo počasi
sčistila. To je ena možnost.
Lahko pa se odpovem vsemu, kar mi ne služi. Umazano blatno
motno vodo takoj ulijem stran in je prostor za čisto.
Se lahko odpovem milim, ki mi ne služijo? Ali ki verjetno
sploh niso moje? Pa sem jih posvojila, ker sem jih tako dolgo doživljala, so
bile v moji okolici, zdaj pa so postale del mene.
Nič niso odgovorni drugi. Sama sem odgovorna zase. Samo, da
ne bo občutkov krivde in staremu. Zdaj to razčistimo!
Opuščam misli o nevrednosti, krivdi, neljubljenosti,
neprijaznosti, ne prijateljstvo, revščini, hladnosti, skoposti, da nisem dovolj,
da moram biti drugačna, da se moram boriti, da moram biti normalna, brezčutnosti,
pohlepu in vsem ostalim takim bedarijam.
Vse to sem doživljala. Vse to je v meni, ampak ni moje. Več.
Zdaj to opuščam. Zdaj tega več ne rabim.
Dobra sem.
Vem, da sem.
Zdaj pa lahko čista voda priteče.
Ljubek sijoč pristen igriv dan!
Cmok!
Objem!
P.S.: Spustimo čisto vodo v srce. Jaz sem ljubezen,
prijateljstvo, toplina, srčnost, vrednost, bogastvo, obilje, zabavnost,
igrivost, veselje, dovolj. In ti si vse to. In seveda sem čudna, kar pa mi je
bilo vedno všeč!
Ni komentarjev:
Objavite komentar