Življenje je v polnosti lepota.
Vse življenje je pred mano.
Ampak zdaj ga lahko živim bolj zavestno. S pozornostjo. S pravo pozornostjo. Ne glede tega, kaj si bodo mislili drugi. Ali ohranjam ugled ali sem pridna punčka, dobra oseba… nič od tega.
Počasi spuščam ta oklep.
Ne služi mi več. Vsak ima stotine pravil, ki si nasprotujejo.
Tudi, če bi želela, nikoli ne morem ugoditi vsem. Ali sploh komu.
Torej je boljše, da sem vsaj jaz srečna. Nekje pa moramo začeti. Ali ne?
To je bilo čudno vprašanje, kot da spet iščem potrditev in pritrjevanje in ovrednotenje, da sem dobra. Sem. Ne rabim pa biti razpeta med iluzorne svetove. Kaj pa si bodo drugi mislili? Kdo sploh so drugi? Ne hodim z njimi na kavo? ne poznam jih!?! Zakaj bi si jih želela impresionirati?
Leta so dobra, ker to počasi odpada. Dobro, da se levim.
Luščim se po plasteh kot čebula. Jedro je zdravo. Bolj sem pristna in bolj poslušaj svoje srce.
Ljubek sijoč pristen nagajivo samosvoj dan!
Cmok!
Objem!
P.S.: Življenje je čista radost od znotraj navzven. V drobnih trenutkih, v malenkostih, ki odločajo. Čakajo, da jih opazimo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar