Pa da ne bom posploševala. Točno tako je, kot si naredimo.
Si upam videti v vsem dobro? upam plesati po dežju in vetru?
In ne samo to, si upam povabiti prijatelje zraven?
Si upam biti optimistka? Kaj pa, če se vse uresniči?
Si upam verjeti, da se res vse dogaja v moje najvišje dobro?
Kaj pa, če se!? Kaj pa bom potem?
Kaj pa bom potem, če je vse zarota, da se vse zgodi v moje
najvišje dobro?
Si upam pogledati v situacijo, k ije bila negativna, vsaj na
videz, vsaj na prvi pogled in videti čar v njej?
Seveda vedno vidim za nazaj, kako me je nekaj »zanimiva«
situacija prebudila iz stoletnega spanja Trnuljčice! To se vedno dogaja. Nove razburkane
razmere nas želijo ponesti na višji nivo. Samo zato, ker to zmoremo. Samo zato,
da se prebudimo.
Kdo si v resnici? Kaj ti je v veselje?
Samo srečni bi radi bili vsi. Ne glede, kaj je za tem
zamaskirano. Materialno, duhovno, dosežki. Mislimo, da nam bo to prineslo
srečo, samo zato si jih želimo. Želimo se počutiti dobro.
Zdaj pa je čas, da se počutimo dobro, ne glede na valove in
veter in dež.
Zdaj je čas, da uživam v tem vetrcu v laseh, razpuščenih
laseh in plešem po dežju. Čeprav kar izgine, ko se odločim, da se bom imela
super. Kar pritihotapi se čarobnost in lepota.
Ljubek pristen igriv navdihujoč iskreno luban kuštrav dan!
Cmok!
Objem!
P.S.: Čudoviti smo točno taki kot smo. Zakaj mi je to bilo
treba tako dolgo, da sem res doumela? Še doumevam… Kot v počasnem posnetku…
Ni komentarjev:
Objavite komentar