Namišljeno...

Kaj ni ironično, kako se mi zdijo malenkosti včasih tako tragične, prav usodne, kot da je konec sveta. Potem pa se naspim, in vidim, da sploh nisem videla. Vse je kar sveže. Novo. Pristno in lepo. kar sije v zlati svetlobi sonca.

Če ne drugega, je vsaj smešno.

Se še pomnite, kaj ste skrbeli včeraj, kaj pa pred tremi dnevi ali tednom, ali en mesec nazaj, ali leto nazaj?

Jaz se tudi ne spomnim. Nič od tega se ni uresničilo. V sebi pa sem trpela muke, kaj pa če se bo, kaj uresničilo, najstrašnejše. Še vedno sem se izmazala. Še vedno mi je življenje pokazalo vrata, ali izhod, ki ga prej sploh nisem videla.

Ne vem, ali pač vem, da ni smiselno skrbeti. Nikamor me ne premakne. Nič ne naredi. Samo priliva gorivo na ogenj v neželeno smer.

Kaj če ne bi več? Kaj če bi lahko samo bolj polno živela, brez te megle. Pa vem, da mi ne koristi. Torej ne delaj tega!

Lahko zaupam, da obstaja večji načrt. Lahko zaupam, tako kot pravi Kojc v prasilo, v božanski red, ki skrbi zame in me ljubi tako kot sem? lahko zaupam, da je vse z namenom in da je vedno pot ven. In če ni, sem se vsaj naučila, kako lahko drugič bolje. To pa je tudi nekaj.

Čutim, da nima smisla več vlagati energije v zunanji svet. Ali kot bi rekla potrjevanje, primerjanje, dokazovanje, ugled. Čutim, da je pristnost in poslušanje mojega srca edino, kar me osrečuje. in moje življenje je in v njem želim biti srečna.

Torej opuščam pritoževanje in druge grozljivke namišljenih skrbi.

Vse je dobro.

Vse je dobro.

In čisto vse je dobro!

Zares!

Ljubek sijoč prisrčen iskriv nagajiv iskren srčkan nagajiv nasmejan dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Zdaj pa malo vaje v drugo smer, ne samo skrbi. Uporabimo stavek: »Kaj ne bi bilo lepo, če…« Razvijanje domišljije v to smer nam bo veliko bolj pomagala in veliko srečnejši bomo!