Zdaj pa stopimo ven iz tega...

Hej, pa sem spet na terenu. Tako mi je super.

Kako pa kaj ti, moja draga, moj dragi?

Kako kaj tvoje življenje?

Si ga narediš kaj, da ti je fajn?

Veš, da si ti fajn?

Saj vem, ampak res je.

Vedno so nas popravljali in primerjali. Če pa smo čisto vredu, taki kot smo.

Čisto vredu sem, taka kot sem. čudovita. Izjemna. Pristna. Polnost. Veselje. Radost. Izjemnost. Izvirnost.

Še bolj pa je pomembno, da se res odkrivam. Kaj sem in kdo sem?

In to ni naloga ega. Ne! Bolj dopuščanje, da karkoli se želi izrazit skozi mene, da se. Narava. Narava v meni, ki me kliče. To je to. pestrost. Izjemnost. Izvirnost. Izpolnjenost. Občutek notranje sreče!

Kako je zdaj čas, da izstopim iz tega, da sem stara jaz. v udobju. V gnezdu. Če pa bi rada videla svet. Samo ne danes. Samo ne še danes. Mogoče jutri. In jutri spet kaj pride vmes in mi ni za iti. Res ne. Res še ne bi danes. Kaj pa če bi spet jutri? Potem pa to kar odlašam. In gnezdo postaja vedno bolj vabljivo. In domače. In udobno.

Zamujam pa pustolovščino. Zamujam pa vse, kar je res zanimivo in pristno in pravo. In tisto, kar je res zame. V vseh pogledih!

Ljubek sijoč pristen dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Ustvari svoje življenje po svoje!