Sončkanje...

Tako! Danes pa javljanje s terena. Akcija. Saj tako tudi mora biti. Sem tako srečna in zadovoljna. Sem polnost in hvaležnost. Rada imam svoje življenje.

Saj, kdaj ga pa nimam.

Ampak bolj kot ga imam rada, še lepše postaja. In zdaj je lepo! zares!

Saj vem.

Življenje je polnost in prazničnost in hvaležnost. Sem to, kdo sem. sem to, kdo sem in vedno bolj uživam ob tem.

Pa zakaj sem sploh hotela biti kdo drug ali drugačna?

Če pa je tako fajn biti taka, kot sem. pa še najlažje. Počasi počasi vedno bolj plešem korake po svoje. Saj vem. So naučeni. Ampak so togi. Ko pa jih uporabljam po svoje, so lepota, so izraz pristnosti. So izraz tega, kdo sem. lepota. Sijaj. Unikatnost. Raznolikost. Užitek. Razigranost. Veselje.

Zakaj ne bi plesala po svoje?

Na glasbo, ki mi je všeč?

Zakaj ne bi živela po svoje?

Po čigavo pa naj?

Nek klic je v meni, ki je vedno glasnejši. Moja narava. To je nekaj močnega. Kot vrtnico vse kliče k cvetenju, tako mene kliče vse k poetičnemu ustvarjanju.

Ne morem proti naravi. To je del mene. to sem jaz. prav želi se izraziti skozi mene. prav želi si na vso moč. V vseh pogledih.

Naj teče. Naj teče narava skozi mene. za to sem bila ustvarjena. Zdaj pa si lahko tako dovolim živeti. Kaj pa je tvoj klic? Kaj je tisto, kar te veseli? Kaj je tisto, kar te vedno znova in znova kliče, potiho, a vztrajno!?

Zdaj pa to poslušajmo!

Ljubek sijoč pristen iskren dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je tvoje in te ima rado!