Imam tako lepo udobno ljubko življenje

Pa zakaj je vedno tako, da ko se odločim, da sem srečna, da je potem res lažje biti srečna. Zakaj je tako, da ko se odločim, postanem kot magnet za dobre malenkosti?!

Torej bom danes magnet.

Če sem samo odločitev naprej, je to torej to.

Danes se odločam, da bom en procent bolj srečna! Danes se odločam, da bom srečnejša. In že zdaj sem!

Moja jutranja kavica. Ustvarjanje! Oblikovanje!

Pogrešam pa naravo.

Pa saj jo imam pred nosom!

Ravno prej so ptice preletele moj dom! Cela jata. Kako so bile lepe. Začelo se je svitati. Bile so tako lepe črne v primerjavi z rahlo svetlikajočim nebom. Samo nežno je bilo svetlo obarvano, zato so bile še lepše!

Rada imam ptice. Rada imam svoje lepo življenje! Rada ima polnost in pestrost tega, kdo sem. Vadim biti bolj pristna.

Zdaj pa nekaj.

Imam tako lepo udobno ljubko življenje.

Pa si ga res želim skozi tako preživeti?

Kaj pa pomikanje naprej? Kaj pa to, da ko imam neko idejo, da ji kar sledim, kot nora? Ali pa da sem tu pa tam, ali vedno, saj je vseeno, nora. Čudna. Živim po svoje.

Česa me je res strah? Zakaj še ne živim bolj polno? Se bojim izgubiti to, kar imam?

Kaj je moj največji strah?

Čudna in samosvoja tako sem. Torej mnenje drugih tako ne bi smelo šteti. Vseeno, če si mislijo, kar si mislijo, tako je malo čudna in je vedno bila. To je potem urejeno.

Se bojim izgube doma? Če pa je že moj! Se bojim izgube denarja? Vedno sem se znašla in se bom tudi zdaj.

Kaj pa je potem?

Ljubek sijoč pristen dan poln ljubezni in čarobnosti!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje te res ljubi. Vsak dan bolj! Zaupaj!