Ampak, ne morem… Kaj sem rekla? Ampak, lahko ker…

Uh, pa začnimo! Kako me lahko nekaj pripravi do tega, da razmišljam še samo o tem? Kaj pa če bi razmišljala pozitivno. Držim se vzravnano kot kraljica. Navdušeni so nad mano. Zabavno je in sproščeno.

Nekaj novega ustvarjam in kar malo mi je nelagodno!

Tako je prav. Vse bom naredila, pa če tudi se tresem zraven in sem vijolične barve. Tako je! In dokler še imam barvo, sem še živa! Iz srca povedano!

Pa še nekaj! čas imamo, da si spremenimo življenje, dokler smo živi. Saj potem smo verjetno tudi na neka način, ampak zdaj smo v tej obliki in naredimo največ iz tega, kar imamo.

Če grem proti svojim sanjam in bi samo en mesec živela v tej energiji ustvarjanja in radosti in veselja, bi se izplačalo. Tako! Zdaj pa nimamo več izgovorov!

Ampak, ne morem…

Kaj sem rekla?

Ampak, lahko ker…

Lahko, ker…

Tako da, daj bo šlo. Samo navaditi se moramo.

Pa saj sploh nismo nemočni! Pa kdo nam je to govoril! Močni smo preko vseh mej!

In čutim to moč, ko pišem dnevnik hvaležnosti. Veš kaj! Pa še nekaj je bilo. Ko sem slišala, kako ego cvili, pa kaj, če jim ne bom všeč, pa kaj, če nisem dovolj dobra, sem se kar smejala zraven. Očitno, da mi delo na sebi vedno bolj pomaga! In ne samo to! rezultati so!

In počutila sem se, kot da ego malo zacvili, pa mu dam briket – pozornost! In zdaj, ko mu ne dajem briketov za cviljenje, samo še bolj cvili! In lahko cvili! Ker moji temelji so globlji. Moje bistvo je globlje ali višje, če pogledam dušo. Vseeno. Temelji so vse kje drugje, kot v egu! Naj cvili! In vseeno bom to naredila z milostjo! In rada ga imam vseeno!

Ljubek srčkan uresničen pristen luban dan poln ljubezni!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je tako prijazno in ljubeče, mu dopuščamo?!