Na nek način želim
imeti kontrolo nad vsem.
Kaj pa, če ima Bog,
ljubezen, univerzum še boljše načrte? Kaj če se te boljše poti skrivajo v ovinkih?
Cestah, ki navidezno ne vodijo nikamor. Obvozih.
Vse, kar ne izgleda
kot avtocesta z vsako minutnimi opomniki navigacije, da sem na pravi srčni
poti, mi izgleda strašljivo. Postajam nezaupljiva. Postajam nestrpna. Postajam
sitkana. Ali tečna. Ali… pač. V kakršnem koli čudnem razpoloženju.
Lahko pa bi zaupala.
Kar bi se občutilo neskončno boljše! Vse je zame. Vse! Tudi navidezni
obvozi! Mogoče se z ozadju kaj pripravlja, nalaga, ureja, da je potem popolnoma
pripravljeno zame in zavito kot paket. Darilo. Zame. Pripravljeno na
prevzem.
Res pa je, da je
čas, da se uskladim s temi darili. Moje srce jim je odprto. Moje okolje je
odprto za novo. Imam prostor, da novo vstopi v moje življenje. Sama sem
pripravljena, da novo vstopi v moje življenje. Bolj in bolj se poravnam s
svojimi srčnimi željami. To je dovolj. Potem pa prisluhnem, kam me srce vodi in
udejanjam navdih. Seveda v dobro mene in vseh. Vsem želim najboljše, ne samo
sebi.
Danes zaupam v
božanske obvoze, kajti vse je zame.
Vse je v moje
najvišje dobro. Danes zaupam. Z vsem srcem.
Ljubim in sem
ljubljena.
Ljubek pristen
srčkan sijoč pristen lahkoten sijoč navihan blažen bogat razkošen iskren
navdihujoč živahen harmoničen miren edinstven sočen pristen dan poln božanskega
obilja!
Sledi svojemu srcu!
Prav te vodi! Vse je zate, moja draga!
Ni komentarjev:
Objavite komentar