Rada bi odpustila
staršem. Saj vem, da so najboljši in jim imam rada z vsem srcem. Mogoče pa bi
rabila kaj drugače, kot so mi dali. Ne da bi rabila, želela si bi. Danes si
dovolim to občutiti, da si želim, da bi bila ljubljena drugače ali bolj ali z
več topline.
Vse razumem. Niso
sami tega dobili, tega mi zato niso mogli dati. Dali so mi veliko več, kot so
sami dobili. Res sem jim hvaležna za to. Stojita mi ob strani v vseh mojih
lekcijah življenja. Še vedno. Vse se lahko zmenimo.
Razumem tudi to, da
sem se prijavila v šolo življenja, na vse te lekcije, da rastem in si podarim
vse, kar mi starši niso zmogli.
Ne obtožujem jih.
Si pa dajem tudi
pravico, da čutim jezo. Žalost. Razočaranje. Bes. Krivico, zaradi
zapostavljenosti, neslišanosti, necenjenosti. Bolečino. Sovraštvo. Nemoč.
Prizadetost.
Dajem si
dovoljenje, da čutim vse, kar je mala punčka v meni čutila, pa si ni upala
izraziti ali ni znala. Vse
je dovoljeno, kajti to mi prinaša zdravljenje.
V sebi čutim toliko
ljubezni, da lahko to vse pozdravi.
Pomaga mi havajska
metoda odpuščanja.
Žal mi je.
Prosim,
odpusti mi.
Hvala ti.
Ljubim te.
Pripravljena sem
opustiti vse te stare bolečine. Moje srce je tako napolnjeno z ljubeznijo,
da spira vse, kar je manj, iz mene.
Zdaj sem že dolgo
odrasla in sem sama odgovorna za svoje življenje. Ne krivim staršev. Samo
vidim, kaj še je treba ozdraviti v sebi.
Danes si podarjam
vso ljubezen, ki sem si jo kdaj koli želela.
Ljubek srčkan sijoč
pester sočen dan poln božanskega obilja!
Ljubim te. Vso tebe!
Neverjetna si! Čudovita si! Izjemna si! Danes praznuj to, kdo si! Fantastična
si, moja draga! Dovoli svojim čustvom na plano, da se lahko pozdravijo! Tega si
vredna!
Ni komentarjev:
Objavite komentar