Danes bodi umetnica svojega dne.
Danes sem jaz
umetnica svojega dne.
Kako si ga želim
preživeti?
Ne samo preživeti,
kot nujo, da je čimprej mimo – kaj bi me zares oživilo, poživilo,
me osrečilo, dvignilo, navdušilo, me uskladilo z božansko
energijo ljubezni, da sem še bolj pretočno?
Kaj is zares želim?
Sprehod.
Dobro kosilo.
Spomnim se slike na
steni, kjer je na Ptuju narisan otrok, ki je naredil šobico – obrnil je ustnice
v muzanje, ker se muli. Točno tako se počutim.
Zgodilo se mi je, da
sem se zdaj znašal v še boljši situaciji, kot bi si sploh lahko zamislila.
Delček mene pa se še vedno želi muliti. 'Pa ni bilo tako, kot sem si jaz
zamislila!'
Delček mene se še
vedno želi oklepati te žalosti, zagrenjenosti ali muljenja, trmarjenja. 'Mulim
se pač, ker lahko!'
Veš kaj, naveličana
sem tega. Ne rabim ohranjati bolečine več, kot je potrebno. Lahko jo
spustim. Pa saj niti ni bila bolečina. Bilo je bolj nežno opuščanje nečesa,
kar ni zame. V sebi sem že to tako ali tako vedela.
Zakaj bi si še
želela počutiti slabo?
Ne želim si.
Ne želim se
počutiti slabo niti sekunde več, kot je potrebno.
Spuščam. Odpuščam.
Ljubim. Zahvaljujem se. Osvobajam.
Hvala!
Hvala za to
darilo!
Ljubek izjemen sočen
sijoč pristen lep razkošen blažen iskren iskriv dan poln božanskega obilja!
Sledi svojemu srcu. Opusti
vse namere, da bi še čutila trmo, da dokažeš svoje – raje bodi srečna. To velja
predvsem zame!
Ni komentarjev:
Objavite komentar