Kako se ti umiriš?
Včasih me zajame
neko notranje divjanje misli. Po navadi kaj preveč analiziram. Nočem si
priznati, kaj mi je rekla intuicija in se še kar želim malo gibati v meglenih
mislih. Ni še mi za narediti korak naprej. Moje srce mi je jasno povedalo, kaj
se dogaja, pa se s tem nočem soočiti, ker imam občutek, da bom potem morala
ukrepati.
Lahko ukrepam z
ljubeznijo. Lahko si dam
toliko ljubezni, da prisluhnem intuiciji in naredim, kaj mi je za narediti. Če
je nekdo prestopil meje, mu to povem na prijazen način. Hkrati pa povem, kaj
pričakujem v prihodnje. Če pa so bile meje prestopljene večkrat in se še kar
ponavljala isto, je samo na meni, ali bom to še naprej dopuščala ali ne. Imam
se dovolj rada, da ukrepam tako, da si izkažem ljubezen do sebe. S sabo ravnam,
kot da sem najpomembnejša oseba svojega življenja. Sebi sem najboljša
prijateljica.
Jaz to zmorem.
Resnica se bo slej
kot prej izkazala, tako da zavlačevanje ne pomaga kaj dosti. Slej ko prej bom
prisiljena ukrepati, ker še mi bo šlo vse skupaj samo bolj na živce ali se bo
še povečalo nezaželeno. Lahko pa izberem, kako zelo želim biti prisiljena, da
ravnam srčno. Lahko ob drobnem opozorilu, ali pa se »zanimiva« situacija zaleti
tako močno vame, da mi nič ne bo jasno in bo res potrebno nujno ukrepanje.
Potrebujem mir. Bolj
kot sem umirjena, bolj slišim glas notranjosti.
Danes se umiri. In
sledi svojemu srcu!
Ljubek čudovit
čaroben nagajiv umirjen dan poln božanskega obilja!
Zaupaj si. Lahko si zaupaš. Sledi srcu! Zraven pa se še
neskončno zabavaj!
Ni komentarjev:
Objavite komentar