Vem, da moja jeza ne prispeva k miru. Ne v meni ne v drugih! Kaj šele v svetu! In sredi jeze mi niti ta misel ali zavedanje ne pomaga. Spreminjam jo v nekaj drugega. Alkimiziram. V mojo ustvarjalno energijo. V ples. V pospravljanje. V kuhanje. V drenje, da imam dovolj vsega in da se že naj nekaj popravi! Ali pa vsaj za bolj jasen namig, kaj naj jaz popravim.
Jeza je koristna.
Seveda je ne streljam kot ognjemet proti drugim. No, pa ognjemet mi je všeč.
Lepe barve so. In vse to. Potem pa naj ne streljam svoje jeze kot ognjenih
strel proti drugim.
Energijo uporabim,
da nekaj pretočim v kaj drugega.
Zdaj, ko sem malo
bolj zadihala, pa sem ugotovila, kaj se je skrivalo pod njo. Frustracija. Ne
gre tako, kot sem si zamislila. Torej neka nemoč.
Hvaležna sem za ta
uvid. Če je Bog moj vir in seveda da je, popolnoma zaupam, da se bo vse dobro
končalo. Zame in za vse druge. Torej lahko opustim svoj nadzor. Vse je zame. V
se je v moje najvišje dobro. Tudi to. Sploh pa moja jeza, ki že počasi puhti.
Ljubek radosten razkošen harmoničen ljubeč miren ležeren lahkoten navihan mogočen močen blažen bogat resnicoljuben edinstven pristen premožen dan poln božanskega obilja!
Sprosti se v svojo misijo, da si srečna! Pomembno je! ne samo zate, za ves
svet! Se že smehljam. Pristno. Ahh, kako je življenje lepo! Prav čarobno!
Ni komentarjev:
Objavite komentar