PRISTNA!

Saj ne morem reči, da sem jezna na druge. Ne. Bolj sem jezna nase. Poznam se. Vem, kaj bi rada. Pa vseeno prenašam sranje. Ali spremembe načrtov. Ali karkoli. Ne vem. Ali vem, pa nočem prevzeti odgovornosti.

Kaj se dogaja?

Pač. Se.

Dovolj je tega sranja, da sem pridna punčka. Rabim novo ime. To sem bila jaz. Ja. Stara jaz. Zdaj pa sem posodobljena različica sebe. Nova jaz. Zdaj pa lahko drugače. Od trenutka naprej, ko se zavedam.

Ali bom spet igrala dobro punco ali pridno punčko?

Hmmm. Kaj že nisem naveličana tega. Mislila sem, da sem.

Zakaj pa se še potem vedno grem to? Kaj imam od tega?

Odobravanje. Sprejemanje. Obljubo boljših odnosov. Mogoče. Neko varnost, da sem del skupnosti ali družine.

Bla. Bla. Bla.

Brezveze.

Naveličana sem tega. naveličana sem izdaje same sebe. Naveličana sem, da sem pristna samo do mere, ko sem drugim še sprejemljiva. (Torej spet igra ugajanja. Vsem.)

Pač. Fuj to.

Če bi res bila naveličana, ne bi tega več ponavljala. Stop. Pika. To je to.

No, želim ti bolj pristen dan.

(Ampak tudi to je pristnost, da povem, da sem sredi neke drame, ki sem si jo sama ustvarila v svoji glavi. Jaz točno vem, kdo sem. jaz točno vem, kaj bi rada. zdaj pa to lahko živim. Potrebujem samo ščepec poguma.)

Bodi pogumna danes!

Ljubek pristen sočen slasten miren sijoč blažen bogat radosten razkošen razigran hvaležen harmoničen iskren pogumen dan poln božanskega obilja!

Sprosti se v svoje najbolj pristno življenje!