Sprašujem se, če so dejanja drugih, ki mi niso po volji,
samo priročen izgovor, da sprostim vso svojo sovražnost?! Kaj pa če res?! Kdo sem
jaz, da bi sodila, kaj pa morajo oni delati?! Tu mislim starše. No, bolj mamo. Kaj
vse je dala skozi šele ona!? Kaj vse je šele dala skozi njena mama!!?? Kaj če
je čas, da se pri meni vse to pozdravi?! Kaj če z ozaveščanjem vseh teh bolečin
celim rane za rodove nazaj in seveda prihodnje!?
Kdo sem jaz, da bi lahko sodila?! Razumem mamo, da izhaja iz
lastne nemoči in nezmožnosti in bolečine. Ran. Vseeno pa ni prav! Zdaj pa vprašanje
za milijon dolarjev! Želim imeti prav ali biti srečna?! Srečna! Torej ji
odpusti. Pravica se bo tako izkazala. Še vedno se je.
Sem lahko tako predrzna in sem lahko srečna vseeno?!
Sploh več ne vem, ali je moja žalost res moja ali je odsev
samo njene?! Je moja zagrenjenost odsev nje ali je zares moja?!
Če sva skupaj, se vse samo še krepi.
Zdaj pa nekaj!
Je res tako tragično?!
Ni!
V večini primerov se strinjava. V nekaterih pa se pač ne bova.
Nikoli. Ampak zaradi tega ni potrebe po sporu. Vse so malenkosti. Pa se bom
zdaj res vtikovala v to?! Se zavedam, da je smrtna? In jaz tudi?! Kaj ne bi
bilo lepše za obe, da se dobro razumeva? Strinjava se, da se ne strinjava. To je
dovolj.
Ni moja skrb – mama. Moja skrb je moje dobro počutje. Torej danes
cenim vse dobre lastnosti mame. Osredotočam se na dobro. Osredotočam se to, kar
mi je všeč.
Pa sem spet na začetku. Pometanje pod preprogo. Ali pa je to
drugače? Samo zato, ker sem objela vse. Sprejemam, kot je. Vse je dobro. Zato,
ker v mojem svetu je vse dobro. Sprejemam mamo kot je. zdaj. Sprejemam, da se
vse uredi vedno v najvišje dobro. Tudi zdaj. Zaupam še malo bolj. Prijateljica sem
s sedanjim trenutkom. Ne glede. Lahko objamem vse, kot je. Zakaj bi se tepla s
sedaj, če pa je že tako tukaj?! Če se ne sprijaznim, se bo samo še vleklo. Zakaj
bi me morali starši sprejemati? Dali so mi največ, kar so zmogli in znali. To je
dovolj!
Zdaj pa sem jaz odrasla in odgovorna oseba. Zdaj je čas, da
poskrbim zase. Zdaj je čas, da sem zares odgovorna in stojim na svojih dveh
nogah. Mogoče pa je to namen vsega tega. Starša sta mi dala dobre osnove, na
čem moram delati na sebi. Točno to, kar nisem dobila, sem se prišla učiti. Sprejmem
izziv. Rada jih imam. V dnu duše sem še vedno bila majhen dojenček, ki joka,
ker mu je duda padla iz ust. Zdaj pa pričakuje, da mu jo bo kdo pobral. Ampak,
če pišem in berem, sem že dovolj stara, da prevzamem odgovornost za svoje
življenje. To je moje življenje. Zato jaz odločam. To je moja moč. Lahko rečem
ne vsem drugim neumnostim z lahkoto.
Odpuščam.
Opuščam.
Zdaj!
Ljubek srečen igriv radosten nagajiv blažen igriv zabaven svoboden
živahen jasen dan!
🌷 P.S.: Živi ljubko srečno lepo življenje po svoje. Nismo več dojenčki. V dnu duše vemo, kaj je prav za nas. Mogoče si še samo nisem bila pripravljena zaupati. Krivdo za svojo nesrečo sem želela valiti na druge. Ampak! Ampak! Zdaj znam boljše! In neskončno hvaležna sem za to! Jaz odgovarjam!!! In ponosna sem na to!
💗 P.P.S.: Naročite se na moj kanal Kateja - Poslušaj svoje srce ❤️ poln navdiha ... ❤️ Poslušaj svoje srce ❤️ ❤️ Sledi svojemu srcu ❤️ ❤️ Svobodno bitje! ... https://youtu.be/s1PBucumgp8
🎻 Malo glasbe za še lepši dan ... Liam Payne, Rita Ora - For You ... https://youtu.be/RQUuqbzQVsY
☕ P.P.P.P.S.: Naroči se na dnevni navdih za lepši sr(e)čnejši dan na e-mail: katejadn@gmail.com !
Ni komentarjev:
Objavite komentar