Vsaj pozneje, če ne takoj sproti!

Tako malo je potrebno, da se počutim dobro! torej zakaj se ne bi? Iz navade? Ali iz tega, ker so vsi okoli nekako tako, ne vem, pač navadno nesrečni ali vsaj nekje tam. Povprečno.

Ampak drugi nimajo nič z mano! Tu sem zato, da sem odgovorna zase. Odgovorna sem za svoje počutje.

Saj vem. Zdaj že ločim rdečo od zelene luči. Vsaj pozneje, če ne takoj sproti. Rdeča je slabo, slab občutek. Zelena pa je dober občutek. Kot bi mi Vesolje pravilo:

»Da, kar tako naprej! Na dobri poti si! To je prava smer!«

Vso vesolje navija zame, da bi se znala čimprej izviti iz slabih občutkov. Samo smerokaz so, ne pa življenjska pogodba. Ali trajanje in trajanje v nedogled.

Slabo počutje.

Rdeča.

Menjaj smer.

Nekaj ni vredu.

Samo zaupaj si. Ti veš zase!

Ljubek sijoč pristen nagajiv srčkan dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Zaupaj svoji intuciji.