Res? Čisto res? Pa resno ti to?

Zaupam ti življenje v vseh pogledih. Zaupam ti bolj in bolj. Ali pa sem ti vsaj pripravljena zaupati. Bolj in bolj.

Je res lahko tako enostavno?

Samo slediš svojemu sijaju in te pelje naprej do naslednje čudovite pustolovščine?

Kaj pa če je?

Kaj pa če bi moralo biti življenje čarobno? Že sama ta izkušnja življenja – čarobna – pa so nam pozabili to povedati?

Kaj če so nam pozabili dati navodila?

Kaj če smo jih namerno pozabili, da se jih lahko zdaj spominjamo in spoznavamo čarobnost?

Potem pa mislimo, kaj smo našli in odkrili.

Ali pa samo utrjujem. Malo čarobno, srednje čarobno… čarobno preko vseh mej!

Kaj pa, če na tak način res ne pozabim?

Vsak dan je čaroben. Trenutki so čarobni. Ljudje so čarobni. Jaz sem čarobna. Ti si čarobna. Ti si čaroben.

Vse je čarobnost.

Si upamo tako živeti? Si res upaš?

Si upaš tako močno slediti svojemu siju, kot je rekel Joseph Campbell, da si srečna – srečen preko vseh mej? Si upam?

Si upam slediti strasti, ki pripelje do naslednje navdušenosti in naslednje? (To veliko opisuje Bashar…) Kaj pa če je to življenje, ki je res, življenje, kot ga je vredno živeti?

Si upamo danes malo bolj – pojačati – srečo? Samo zato, ker lahko?

Si upamo uživati v soncu, vetru v laseh, naravi, sebi?

Ljubek sijoč pristen nagajiv dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je pravljica, samo da ne čakamo na konec. Zdaj živimo srečno do konca svojih dni. Ta dan je danes!