Kako ne bi imel človek rad življenja?

Kako lepo sonce je! naša jesen je skoraj blago poletje. Kako imam to rada! Pišem. Kavica mi že diši. Kako ne bi imel človek rad življenja?

Tako sem hvaležna, da mi tipke tako z lahkoto letijo.

Nekaj sem delala meditacijo pred ogledalom. Ne nekaj. naredila sem meditacijo za ljubezen.

Ljubezen do sebe. Preprosta je. Samo ponavljaš si:

»Rada te imam! Res te imam rada! Z lahkoto te je ljubiti. Tako si ljubeča. Rada te imam.«

Čutila sem, kako se prav zdravim. Kako se mi pretaka energija iz mest po telesu navzdol. Čutila sem jo na polne! Pa kaj je res tako malo potrebno, da se imam rada!? Da se pozdravim. To kar si želim slišati od drugih, si lahko damo sami! Najprej!

Posoda je polna! In samo iz polne posode lahko preko teče k drugim. Če ne sem vedno počutim, kot da me ropajo. Ali jim zamerim, da ne cenijo, da sem se žrtvovala. Moj čas za njihov čas. Dragoceno je, da se imam rada. Z vsem srcem. Rada se imam. Rada se imam v polnosti.

Pa saj gre vedno lažje.

Sploh, če pijem kavo z lešnikovim mlekom! Kako razkošje! Kako pa je to dobro! Čista popolnost!

Čas je, da si dovolim čutiti to ljubezen. Čas je, da si jo res dajem na take lepe načine.

To me je navdušila Louise L. Hay. Kaj je to opravičilo, da si ne bi kdo mislil, da sem si sama izmislila tako čudne stvari!?! Brez opravičenja! Pa kaj če je čudno! Če pa pomaga! In res sem pripravljena vse poizkusiti. No vse?

Res sem hvaležna, da imam tako lepo polno življenje. Mogoče se mi zdaj komaj začenja. Mogoče se mi zdaj začenja vse dobro. Pa saj je že prej bilo vse dobro. če pa ni bilo, pa še ni bilo konec. Ko je vse dobro, je konec. In verjamem v pravljice. Vem. Res!? Res!!!

Ljubek sijoč pristen bogat z ljubeznijo dan!

Objem!

Cmok!

P.S.: Ne hodi več po prstih! Dovoli si biti čarobnost! Življenje je zate!

P:S:S.: Navdih... https://youtu.be/2QnlB35JDj0