Kaj že živimo svoje srčne želje?
Sploh vemo, kaj so?
Kaj je vaša resnična radost?
Tako, zdaj smo prebili led. Zdaj pa
gremo malo bolj osebno.
Kako naj privlačim nekaj v svoje
življenje, kar nisem prepričana, da sem to že, zdaj. Tako, da to vibriram, da
si to predstavljam, da to občutim, kot da je že uresničeno.
Najprej pa, kar res mislim, da si
želim stvari in materialno, ali se samo želim počutiti dobro? Kaj bi raje
stvari ali živela srečno do konca svojih dni?
Zdaj pa, ali to verjamem?
Če ne verjamem, zakaj bi se
trudila biti srečna, če tako verjamem, da je življenje topljenje, boj in muka. Kje
je tu sreča? Ni je! Ena sama velika žalost!
Lahko pa si dam priložnost in
živim drugače. Je že komu uspelo, da je bil srečen. Je. Je že komu uspelo, da
je bil notranje zadovoljen? Je. Je že komu uspelo, da je sijal od notranjega
žara, veselja, radosti, ker dela, kar ljubi? Je.
Torej je možno. Če je možno za
druge, je možno zame.
Zdaj pa, kaj je lahko slabega v
tem?
Mislim, da me bo potem doletelo
sto let nesreče? Ali, da mi bo to veselje vzeto? Ali, da bom potem bolj
izpostavljena polenom in nevoščljivosti? Da bom izstopala? Da se ne bom več
mogla skrivati v množici in bom odgovorna za svoje življenje in kreacije? Da se
mi bodo javno posmehovali?
Uh! Kaka grozljivka!
Nič od zgoraj navedenega ni
vredno, da bi opustila svoje sanje. Zdaj stopam proti njim. Prav čutim jih, da
so zrele, da postanejo otipljive. Nič ni pomembnejše od tega, da se počutim
dobro! Zdaj!
Ljubek sijoč pristen nagajiv
srčen dan!
Cmok!
Objem!
P.S.: Življenje je čarobnost. Zdaj!
Živimo jo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar