ČUDOVITA SI!!

Po čem najbolj hrepeni srce? Zakaj pa si tega ne podariš?

Še vedno me pretrese vprašanje, zakaj pa ne živim svojih sanj? Zakaj še jih nisem uresničila?

Saj ne, da bi s prstom kazala na koga, ker tako potem trije kažejo name nazaj. Je pa res, da je prav, da sprejmem odgovornost za svoje življenje. Kje je moje osredotočenje?

Me vsaka najmanjša stvar vrže s tira ali se vrnem nazaj na svojo srčno pot? najboljše pa bi bilo, če sploh ne bi šla iz nje.

S tem, ko sem dovolila drugim, da me povlečejo v svojo dramo, sem se izogibala uresničevanju svojih sanj. Jaz sem dovolila, da me povleče stran. Jaz! Kar je zelo močno, saj lahko jaz zdaj naredim drugače. Jaz!

Drame drugih so lahko bile moj zelo priročen odgovor. Imam toliko ljudi okoli sebe, da sigurno zdaj kdo doživlja vsaj kakšno manjšo dramo. Bom zato čakala do večnosti, da se lahko vse uredi in se posvetim sebi? Nikoli se ne bo vse uredilo. Lahko pa si jaz uredim svoje življenje tako, da sledim svojemu srcu. ohranjam osredotočenost.

Sledim svojim sanjam, ki me kličejo.

Ves upor in togost je nastal iz tega, da nisem šla, ko me je intuicija klicala. Drugi nimajo nič s tem. To je bila moja strahopetnost, zdaj pa sem že malo bolj pogumna. Boljše poznam sebe in druge. Boljše poznam pomembnost moje vloge.

Dovolj je, če sem jaz to, kdo sem.

Ustvari si čaroben dan!

Sledi svojemu srcu! sledi sovjim sanjam. Sledi polnosti v sebi. Sledi navdihu. Sledi pozitivno navdihnjeni akciji! Bodi to, kdo si. Čudovita si!

LJUBEZEN VODI!!

Kaj lahko naredim, da se počutim malo boljše? Kaj bi naredila ljubezen?

Tudi, če je glas ljubezni tišji in ni tako vsiljiv, je najdragocenejše vodilo. Lahko preslišim glas strahu, ki glasno in vztrajno vsiljuje nemir. Glasnost nima nič s tem. Pomembno je, kako se jaz počutim ob tem.

Če se odločim prav – kar je zame prav – se v meni naseli mir. Začutim, da je tako prav. Čeprav je odločitev težka, je takoj, ko jo sprejmem, mir glavna sestavina. Vse v meni se sprosti. Zadiham.

Kolikokrat me je strah omejeval, da nisem polno zaživela? Mislim, da sem se sama tako odločila, ker se mi je zdelo bolj »varno.« Domače.

Kam me je pa to pripeljalo? Do še več istega, ker sem že imela. Ni pa mi prineslo kaj svežega, ali kaj navdihujočega.

Strah je v bistvu dolgočasen. Vedno mi pravi isto. Vsem nam. milijon razlogov, zakaj nekaj ne bi.

Ker sem… (karkoli tu sledi).

Ali ker nisem… (karkoli sledi tem trem pikicam).

Vse so samo bedni izgovori zamaskirani v neopredeljeno meglo.

Kaj če ne bi več verjela strahovom.

Ali.

Kaj če bi verjela bolj v svoji izjemnost?

Kaj če bi verjela bolj v svojo svetlobo?

Kaj če bi bolj verjela ljubezni?

Ni me strah strahov, ampak tega, kako močno lahko sijem.

Zdaj pa grem preko tega in živim najbolj polno, kar le lahko.

Uživaj ta dan!

Sledi svojemu srcu! vredna si dobrega življenja!

ČAROBNOST TEGA TRENUTKA!!!

Življenje je čarobno. Sprašujem se, ali vedno tako začnem. Vedno verjetno ne, ampak pogosto. Prepričujem sebe ali bolj navajam dejstvo?

Življenje je res lepo!

Vse prepogosto pa se ujamem v past mišljenja. Moje misli divjajo v krogu, kot hrček na kolesu. Ne nehajo se in ne nehajo. Komaj se pomirim z enim (problemom, težavo) izzivom oziroma »zanimivo situacijo«, že začnejo glodati drugo.

Sprehod pomaga.

Sprehod pomaga takoj, saj si razbistrim misli.

Takoj, ko se vrnem v sedanji trenutek, sem pomirjena. Spet čutim.

»Vse je dobro.

Vse je dobro.

In čisto vse je dobro.« (Sarah B.: Preprosto bogastvo)

Res je vse dobro! In res je čisto vse dobro.

Ne rabim verjeti vsem strahovom, ki mi jih možgani projicirajo v ta trenutek. Niso resnični. So samo naučeni programi, ali zavest strahu ali česar koli drugega, kar je manj kot ljubezen! Pa res želim zaupati in verjeti tem glasovom? Bi se odločala na podlagi njih? bi mi tako govorili prijateljski glasovi? Me to umiri ali še bolj razdraži? Kako se počutim ob tem – dobro ali vsaj malo boljše?

Kaj bi naredila ljubezen?

Vprašanje je včasih bolj pomembno, kot odgovor!

Ljubek pristen srečen dan poln božanskega obilja!

Bodi pristna!

POETIČNOST OBIČAJNEGA!!

Božansko je živeti!

Dovolj je bilo povprečnosti. Čeprav je tudi to lepo, na svoj način. Tako kot je običajno – praznično. Zares! Nič ni lepšega od dneva – podarjenega, ki ga lahko preživim doma. Povabi me gozd in to je tako običajno.

Sprehod.

Sploh pa ni nič običajnega v sprehodu! Napolni me z energijo, kot bi bilo mistično potovanje v druge čarobne svetove – ne pa samo navaden sprehod! Narava nam res daje toliko in je tako bogata! Radodarna!

Torej je blagoslov vse, kar delamo z vsem srcem! To je pravo razkošje.

Prepusti.

Prepuščam se, naj me narava vodi. Naj me bogati na svoj neprecenljiv način. Nič mi ne more dati tako dragocenih izkušenj in polnosti, kot mati Narava! Res živimo na lepem barvitem čudovitem čarobnem planetu!

Zdaj pa srkajmo vso to lepoto, ker je ta del tudi nas. Mi smo narava, zdaj pa ji prisluhnimo! Mi smo del narave in je prav, da ji res prisluhnemo!

Lahko zaživimo polno. Z vsem srcem! Samo dopuščam, da se narava izraža skozi mene – kot pristnost!

Božansko!

Lep izjemen dan in izjemno življenje!

Sledi svojemu srcu! Poslušaj se!

DAROVI IZ SRCA!!

Malo se mi začenja dozdevati, da moji darovi niso bili dani samo zame. Bili so podarjeni, da bi jih delila s svetom. Sebe in svoje ustvarjanje je najlepše deliti s svetom, da res lahko zaživim polno svoje življenje.

Kako naj živim svoje poslanstvo, če se zadržujem nazaj? Če sem tiho? Če močim? Če sem zadržana?

Rojena sem bila zato, da polno predajam zaklade svojega srca naprej. ni čudno, da živim v omejenem svetu, če jih stiskam k sebi. Skoraj kot koklja, ki ima svoje piščančke pod varnim okriljem peruti. Čas pa je, da ti mali piščančki zaživijo zase in svoje življenje.

Jaz sem tukaj samo, da bi ustvarjala. Tu sem zato, da bi delala, kar me veseli. To je najdragocenejše. Nisem tu, da bi presojala svoje delo. Če bi ga, se mi nikoli ne bi zdelo zares dokončano in bi potem samo še delala popravke. Tu pa nisem zaradi popravkov ali da bi nekaj ustvarila popolno. Če je dovolj dobro, je to dovolj. Potem pa pustim. Ni popolnosti. Vse je v procesu nastajanja. Ne rabim hrepeneti po popolnosti. Če je dovolj dobro za Boga, je tudi zame. Ker iskanje popolnosti je samo zavlačevanje naslednjega navdiha ali klica intuicije po drugem ustvarjanju. Po novem navdihu, ki me čisto prevzame.

Dovolj je bilo togosti, čas je, da polno zaživim! Juhu!

Vse me kliče naprej!

Ljubek srčkan dan poln obilja ustvarjanja!

Sledi svojim sanjam. Sledi svojemu srcu!

ODPRTO SRCE!

Lepo mi je. Vem nič novega.

Diham. Vem, tudi tu nič novega.

Uživam. Tudi tu nič novega.

Hm, malo pa že!

Dovoljujem si sprejemati vse, kdo sem. Dovolim si uživati v vsej svoji lepoti in polnosti. Tako uživam v petju ptic, vetrcu in zahajajočem soncu.

Rada sem v naravi. Tukaj mi je res všeč. Polno je. Bogato.

Narava me je obdarila s takim obiljem lepot. Bele cvetlice vsepovsod bogato cvetijo. Čebelice plešejo na močno roza opojnih cvetovih in srkajo med.

Kako dobro je, da sem sredi narave. Prav objema me s svojo lepoto. Kliče me, da sprejemam še več. Naj še bolj odprem srce. Naj še bolj ljubim. Naj ne opazujem s strani, ampak polno živim.

Narava me kliče, da polno sprejmem vse darove zame. Še bolj pomembno pa je, da podarim vse darove z vsem srcem. Nosim jih v srcu, da bi jih delila. Samo to. Samo zato so mi dani. Najlepše pa je, da je to moja največja sreča, da sem lahko pristna in se izražam.

Ljubezen je v zraku. Čutiš čarobnost?

Ljubek radosten lahkoten srčkan srečen dan poln božanskega obilja!

Sprejmi lepoto, ki jo imaš v sebi in jo z vsem srcem daj naprej. tega si vredna in zaslužiš si, da si srečna!

VABILO JE ZATE!!

Kaj če bi si za sebe mislili, da smo močni? Kaj če bi si zase mislili, da smo ljubezen?! Kaj pa, če bi to res vedeli!!!

Smo!

Vse to smo!

Smo močni!

Smo ljubezen!

Pa ne samo to!

Smo tudi ljubljeni bolj, kot si lahko sploh kdajkoli predstavljamo.

Ljubljeni smo!

Sonce me kliče, tako da bom danes bolj hitra. Dogaja se. Na polne! Saj veš, običajno. Diham. Sem. srkam lepoto. Sem harmonija, ker me obdaja. Sem sreča in veselje. Zagon.

Veš kaj, imam se polno rada.

Učim se sprejemati sebe. Pomagajo mi afirmacije. Samo da podelim katero iz knjige Julie Cameron – Umetnikova pot…

Moja ustvarjalnost je zdravilna zame in za druge.

Pripravljena sem dovoliti Bogu, da ustvarja prek mene.

Moje sanje prihajajo od Boga in Bog jih ima moč uresničiti.

Pa kaj ni to lepo! Malo se naravnam, pa je vse poravnano. Vse cvete in si poje od sreče. Vse se topi v objemu sonca. Sledim srcu in si končno dopuščam, da sem ustvarjalna! Božansko! Zares božansko! Življenje je prekrasno!

Zdaj pa res! sprehod kliče! Sprejemam povabilo!

Čao!

Me že več ni!

Ljubek naraven iskren sočne dan poln božanskega obilja! 

Zacveti, moja draga! Zacveti! Juhu! Življenje je prečudovito! Prekrasno! Izjemno! Čaubau!