Življenje je prekratko za obžalovanja. Lahko si samo to, kdo si.
Preteklost je
minila. Ni je več. Bom še vedno obkroževala svoj sistem z zastarelim? Ali pa
bom vse spustila in zaživela sveže?
Iz tega trenutka
lahko ustvarim kar želim. S premišljevanjem o preteklosti, ustvarjam še več
podobnega, istega, enakega. No, enakega. Samo enkrat lahko stojiš v isti reki,
nikoli dvakrat. Sem se naučila lekcije? Sem si priznala, da zmorem čez to in
opustiti vse, kar mi ne služi?
Želim biti srečna
ali dokazati svoj prav?
Predlogo sem se
dokazovala, da sem izgubila pregled nad svojim kompasom srca. Kam me vodi? Ne
kam želijo drugi, da grem? Iz enačbe lahko vzamem druge. Oni imajo svoja
življenja za živeti. Ne rabijo še upravljati z mojim, da bi bili srečni. Pa saj
jim jaz dopuščam, če želim. Torej je vedno samo moja odgovornost.
Zdaj sem odrasla in
čas je, da si podarim, kar potrebujem. Rada bi se več igrala. Rada bi se bolj
zabavala. Rada bi se spet obudila v življenje. Rada bi začutila, kaj pa si jaz
zares želim in potem bi si to podarila. Karkoli bi mi intuicija sporočila. Odraslost
je svoboda, da si ustvarjam življenje, kot si ga želim živeti. Zakaj si ga do
zdaj nisem? Mogoče sem preveč igrala »prijazno« osebo. Ali »pridno« osebo. (Že
slišim slavne besede. Revica. Vsemu se prilagodi. (Pa niti niso bile namenjene
meni. Takoj sem se prepoznala.)) In res sem mislila, da je prilagodljivost moja
vrlina. Zdaj vem, da ni. Sem pristna.
Sem pristna, ne
pridna. To je moje sporočilo srca. Samo tako sem res živa, ko sledim resnici
srca, univerzum in ljubezni.
Sledim svojemu srcu
– sijaju.
Ljubeč ljubek miren
jasen srčkan sočen sijoč strasten harmoničen razigran razkošen hvaležen
božanski bogat blažen premožen pristen dan poln božanskega obilja!
Zaupaj si. Naj te
igrivost tvojega srca vodi. Čudovita si!