Jaz sem vredu. Kako izguljena fraza. Kako sem v resnici!?
Vznesena, vzhičena, blažena, navdihnjena, polna pričakovanja in v ustvarjalnem
ciklu.
Počutim se povezana. Pa še ptiček je to potrdil s svojim
trikratnim čiv. Zdaj pa je spet vse tiho. Pijem svoj čaj in opazujem ogenj.
Aha, zdaj je spet začivkal.
Danes si bom skuhala nekaj preprostega, kitajsko zelenjavo s
steklenimi rezanci, pa da vidimo, kako bo. Božansko, si že predstavljam.
Opazila sem, da zelo rada uporabljam besedo božansko. To se
mi zdi tako sočna in hkrati polna življenja beseda, ki vključuje vse. Lepoto,
ljubezen, radost, toplino, modrost, zapeljivost, povezanost, milost, blaženost,
obilje, bogastvo, ustvarjalnost, jasnost, prijateljstvo, prijaznost, čarobnost.
Vse je v tej besedi. Svetloba. Življenje. Pretočnost. Zaupanje. Iskrenost.
Ljubljenost. Rada jo imam. Večnost.
Kaj če bi se podala naprej, čeprav še zdaj ne vem točno, kaj
bo in bo moje življenje milijonkrat boljše, kot sem sploh lahko pričakovala?
Kaj če se bo zgodilo enako, kot se je nazadnje z domom, da sem dobila
milijonkrat več, kot sem si predstavljala?! Kaj če se samo podam naprej, pa da
vidim, kaj bo!? Kaj če bo moje življenje še bolj božansko!??! Kako se naj
upiram temu! Če pa bo božansko, ali pa še bolj božansko kot je zdaj, pa gremo!
Zaupam. Polna sem zaupanja. Saj ne vem točno, kaj me čaka,
ampak vem, da bom sproti prisluhnila, pa bo – kar bo. Čarobnost. Pa ne samo
čarobnost! Božanskost! Zakaj pa ne! Jaz sem za pustolovščino. Odpiram svoji
srce novi pustolovščini. Vem, da ne bo zahtevano od mene več, kot sem sposobna
dati. Torej kot mi je prej rekla karta Rebecce Campbell (tudi to je moj
jutranji obred, da pogledam v karte za navdih), stopi nazaj, vzemi si zalet in
skoči.
Pa si res upam? Upam.
Vesolje mi je ujelo. Potem pa že. Zaupam vesolju, da je samo
ljubezen. Zdaj sem prepojena z njo.
Včeraj sem imela čistilno akcijo po gozdu. Pobrala sem polno
plastike, ki je že razpadala. Našla sem tudi stara oblačila in čevlje, v
katerih so si mravlje naredile mravljišče. Smeti je bilo za dve veliki vreči,
pa še danes grem naprej po steklo, ki sem ga dajala kar v stara vedra.
Zanimivo, da sem še v starem lončku našla štiri sadike peteršilja. Verjetno se
je sam posejal, zdaj pa sem jih jaz nasadila v lonec, da ga bom imela pri roki,
če ga bom potrebovala. Našla sem tudi meliso in domač čaj je nekaj čisto
drugega kot kupljen. To ima taki okus, da si jo vedno prihranim za na konec, da
mi izboljša okus.
V gozdu je takšen mir. Prav božansko je. Polno sem se
nadihala in prezračila.
Kako lahko ti danes pomagaš materi naravi? Poveži se z njo
in sabo. Narava nas zdravi in nam res daje veliko. Položi kaj noge na njo in
uživaj v mravljincih ljubezni.
Ljubek pristen iskren vesel hvaležen jasen živahen blažen
bogat angelski miren harmoničen kreativen celovit navihan sočen razkošen dan
poln obilja!
Ni komentarjev:
Objavite komentar