Kaj pa tebe navdušuje!?
Čas je tudi, da neke stvari spustim. Lepo mi je, da se
osvobajam. Nekaj pač ni mojega in tega si več ne želim. Dovolj je bilo.
Imam prijateljico, ki se druži z drugo prijateljico, ki je
tako zahrbtna. Zares. Ni mi jasno, kako tega ne vidi. Noče videti. Kaj naj s
tem? Pa naj se druži! Pa še neiskrena je. Jaz pa se ne rabim. Obe blagoslavljam
z ljubeznijo. Naj uživata druga v drugi. Ne morem pa več isto gledati na to
prijateljico, ki ne vidi resnice. Pa saj se bo resnica izkazala. Ne bom se šla
te drame. Ni moja. Sprejemam. Odpuščam obema. Naj živita srečno do konca svojih
dni. Lahko pa imam kljub temu kakovosten odnos z njo, če le želim. Ne bom pa
dopuščala tega sranja v moje življenje.
Dobro.
Zaključeno.
Spuščeno.
Kaj si lahko rečem, če samo pomislim na to? Spuščam.
Osvobajam te. Naj se resnica izkaže.
Nekaj takega. Resnica se je še vedno izkazala. Tudi zdaj se
bo.
Mogoče pa mislim, da je moja prva prijateljica bolj duhovna,
kot sem mislila. Ali pa ima drugo pot in potem rabi to sranje, da se ji
razjasni. Kdo bi vedel?!
Od zdaj naprej izstopam iz te drame. Za vedno.
Včeraj sem samo pomislila na gozd, kako mi je bilo lepo, ko
sem se naslonila na kostanj s čelom in sem čutila njegovo življenjsko energijo,
kako me poživlja. Kako mi odvzema vso jezo, da sem dobila kar solzne oči. Vse
se je hitro pretopilo v žalost. Potem pa v mir. Še zdaj čutim mravljince, kot
bi še vedno stala na tej jasi in bi me kostanj božal s svojo energijo
harmonije, vse ostale moje negativne občutke pa je kompostiral. Res sem
hvaležna, da sem tako močno čutila preobrazbo. Drevesa so izjemna. Poklical me
je sam, nasloni čelo name in sem. Neverjetno. Vem. Ampak res deluje. Potem sem
sedela še nekaj časa na štoru in samo opazovala naravo, kako čudovito čarobna
je. Božanska. Res imam lepo življenje. Danes grem spet na terapijo v gozd.
Opažam, da si sama delam drame v glavi. Pa saj se nič ne
dogaja. Nič. V mojem svetu je vse dobro. So možgani navajeni na nepričakovane
valove in izbruhe drame? Ali jo ustvarjajo sami, da se vse ohranja v starih
vzorcih? Res sem bila v primarni družini navajena valov in nepričakovanega. Še
vedno to poustvajam? Nikoli nisem vedela, kaj bo. Zdaj pa izbiram mir. Izbiram
lepoto. Izbiram mir srca. Mi daje drama adrenalin, ki sem ga bila navajena?
Kako sem ponosna, da sem vse to ugotovila! Zdaj pa lahko to spustim. Ni mi več
do tega. Ni mi več do nihanj. Mir. Ljubezen. Harmonija. To si želim ustvarjati.
Obilje za vse. To!
Pa saj sploh ni vzroka za dramo. Res ne. Uh, že to me
pomirja.
Danes se posvečam lahkotnosti in miru tega dne. Če bo
karkoli želelo ustvarjati dramo v meni, si bom rekla: »Odidi od kod si prišla.
Spuščam te. Ne želim te več v svojem življenju.«
Nekaj takega. Spuščam. Umirjam se. Zdaj sem svobodna. Juhu!
Ljubek pristen lahkoten živahen lagoden razkošen prijeten
hvaležen iskren kreativen miren bogat igriv blažen mogočen ljubljen dan poln
obilja!
Razkošje miru je nekaj, kar si lahko privoščiš. Samo
osvobajaj se in se posvečaj ustvarjanju miru. Izbiraj več miru. Izbiraj še več
miru. Dokler mir ne prevlada. Ti to zmoreš. Zaupam vate.
Ni komentarjev:
Objavite komentar