ODNESE NAPREJ!

Spreletelo me je, da sem nekako, kljub ozaveščenosti, še vedno igrala neke vloge, ki so se pričakovale od mene. Še vedno sem želela biti dobra hčerka. Napaka. Še vedno sem želela biti nekako všečna ljudem okoli sebe. Ne rabim več biti pridna punčka. Lahko sem samo jaz. Saj sem tako pridna po naravi. Ni pa mi treba več igrati deklice ali ženske s sto obrazi.

Bi danes to? Bi naslednji trenutek to?! Dobro. Ni problema. Potem pa se tako zavijem in zamotam, da še sama ne vem, kje se me drži glava.

Potem pa še je dilema, en bi to, drugi bi to!?! Pa saj nisem jaz tu, da bi osrečevala (reševala) druge! Pa naj se vsak sam pobere s svojega dreka! Drugo je, če me prosijo, da bi kaj resnično konkretno pomagala. V resnici pa mislim, da jim je tam kar udobno.

Čas je za pristnost! Spominjanje, kdo sem v resnici!

Že slišim glas v glavi. Mir. Umiri se. včasih ali celo boljše je, da vedno izrazim svojo jezo! Ne da se znašam nad kom, lahko to naredim na zdrav način! Ta jeza me odpihne naprej! Pa saj nisem jezna na druge! Najbolj sem jezna nase, ker sem se šla te bedne igre, brez pravila ali kjer so se pravila skozi spreminjala! Bedarija!!!

No! Sem pa pridobila tudi veliko zavedanja! Pravo razodetje! Svoboda!

Svobodna sem, da sem to, kdo sem. Kakšno olajšanje!

Jaz sem jaz! In to je dovolj! Kakšno olajšanje!

Svobodna sem! Kakšno olajšanje!

Uživaj mi danes!

Uživaj mi danes v svobodi!

Ljubek pristen srčkan bogat ljubeč jasen iskren harmoničen blažen živahen ustvarjalen miren optimističen svoboden svetel razkošen sočen pustolovski dan poln božanskega obilja!

Danes bodi svobodna in bodi ti! Dovoli si biti vse, kdo si! Dovolj si! Lepa si! Izjemna si!

BLAŽENOST

Življenje je blaženost. Vsak trenutek. Če le dopustimo lepotam sveta, da se nas dotaknejo. Če le pustimo, da nas vetrc, topel nežen vetrc, poboža po koži. Rahlo me hladi v senci drevesa. Prav lepo mi je.

Uživam take trenutke miru. Srkam jih. Žela sem napisati, da so redki. Seveda so, če skozi nekaj delam ali moram nekaj narediti, da jih ne opazim. Zdaj pa ni treba, da je tako. Lahko sem samo pristna in srečna. Lahko samo sem. Lahko se prepustim lepotam narave. Rav no je metul preletel moj ekran. Pa če to ni čudovito življenje. Božansko.

Prej sem brala knjigo v senci. Poletna vročina je tako super, ko sem lahko bosa zunaj in čutim mehkost trave. Moje noge so potopljene v njo in me hladi.

Zdaj berem knjigo Jojo Moyes Me before you in me spominja na film, ki sem ga gledala pred časom. Zanimiva je strani kar letijo naprej.

Zanima me, če imam tudi jaz sindrom trpečega odnosa – partnerskega. Kako sem si jaz uboga, ko pa drugi nima posluha zame in me ne razume. Le od kje sem to dobila!?! Ha! Ha! Ha!

Ali pa mogoče poustvarjam odnos, da se zaljubim v moškega, ki me niti prav ne opazi? Torej kot nemogoča ljubezen.

Delam to nalašč?! Ha! Ha! Ha!

Si ne želim biti ljubljena? Resnično, takšna kot sem in biti v zvezi moškim, ki si tudi želi mene?

Življenje me je oblikovalo v to, kdo sem danes. Spet je preletel metulj prenosnik. Danes si želim drugačnih stvari, kot sem si jih kdaj. Zdaj si želim zaupanja, iskrenosti in radostne rasti – skupaj.

Vem pa, da sem se naučila nekaj. Ne želim biti v zvezi, kjer se drugi ne trudi in me v resnici noče. Ne vem, če bi danes tako dolgo vztrajala kot sem nekoč. Mogoče pa bi. Kdo bi vedel. Eno je teorija, drugo pa je praksa. Vsak ve zase.

Moje srce se odpira ljubezni. Vse ob pravem času. Zaupam v to!

Ljubek pristen srčkan srečen bogat miren iskren sočen sijoč harmoničen blažen ustvarjalen bleščeč razkošen ljubeč vesel jasen dan poln božanskega obilja!

Ti si vredna najboljšega. Vsega najboljšega.

Spomnim se, ko mi je sin rekel, da naj prinesem najboljši šampon, kar ga imajo. Šla pa sem v Lidla. Tako sva se smejala. Rad ga imam!

Zares si vredna najboljšega, tudi v partnerskem odnosu. Zaupam v to! Sledi svojemu srcu!