Kako sem srečna! Moj mali vijoličen računalnik, ki je čisto
poseben, meni zelo drag in dragocen, je oživel!
Velikokrat sem povedala, da sem pri tem računalniku
vztrajala, da si ga kupim. Prepričevali so me v večje. Prepričevali so me v
navadne, srebrne ali črne ali podobne neosebne barve, ki so mi dolgočasne. Ta
pa me je pritegnil, ker je imel tako lepo strukturo lesa med tipkovnicami –
seveda imitacijo in ker je bil majhen, da mi gre v torbico in ker je vijoličen.
Takoj sva se zaljubila. Ljubezen na prvi pogled. Niti malo se nisem pustila
prepričati. Bili so vse mogoči argumenti, ki mi sploh niso segli do obličja
zavedanja in so mi bili nepomembni. Z vsakim prepričevanjem, utemeljitvami in
skoraj že izsiljevanjem, da si naj kupim drugega, ker ne vem, kaj je dober
računalnik, sem še bila samo bolj prepričana, da bo ta moj! In je tudi bil! Še
zdaj mi je izjemno všeč in mi je izjemno pri srcu. Moj vijoličen mini
računalnik. Zdaj že imam velikega, srebrnega, ki ga bu naj nadomestil in je
veliko bolj zmogljiv. Ampak moj ljubki vijoličen je še vedno moja ljubezen.
Tipke še grejo posebej lahko in prsti mi kar najdejo črke in pišejo sami. Rada
ga imam. Vesela sem, da lahko pišem nanj.
Kaj če bi vso moje življenje bilo tako po mojem okusu? Kaj
če bi vedno dobivala svoje najljubše stvari?
Pa saj jih! Če ne pokvarim načrtov vesolja zame in želim vse
skontrolirati. Lahko zaupam. Lahko prepustim. Lahko živim svoje življenje po
svoje. Lahko zares zaupam življenju. Zdaj, ko pišem na moj ljubi računalnik in sem
sveže stuširana, mi je toplo in prijetno – delam, kar ljubim – z lahkoto zaupam
življenju. Z radostjo se predajam vsemu lepemu. Kaj pa če bi še bolj dopustila
vesolju, da naredi svojo čarovnijo? Lahko bi. Potem bi res vse teklo. Bolj kot
želim vse kontrolirati in se vmešavati, bolj se vse zapleta. Bolj uveljavljam
svojo voljo, bolj je vse kaotično in vse zapleteno. Niti niso spletene v lepo
kitko ali vzorec, ampak je vse nerazpletljivo zavozlano. Zakomplicirano, da
včasih pomaga samo, da odrežem vse stran in začnem znova. Danes smo imeli tako
situacijo in je bila težka. Zakomplicirana. Ne tekoča. Teža jo je tako vlekla
navzdol, da smo jo komaj premaknili iz ravne črte proti navzgor, da se je vsaj
malo spet smehljala.
Videla pa sem velikega kita! Sredi mesta! Izjemno!
Kako si pa ti kaj danes?
Ljubek radosten lahkoten jasen pester unikaten harmoničen
igriv zabaven ljubeč bogat miren blažen skodran edinstven harmoničen razkošen
dan poln užitka in obilja!
Privošči si! Živi se samo enkrat. Življenje je lepo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar