ŽIVLJENJE JE ČUDOVITO

Življenje je čudovito!

Kako zgodbe zdravijo!

Vse je neverjetno. Prej sem si milijonkrat povedala, da je sočutje do sebe tudi to, da si odpustim. Seveda me napadejo trenutki slabosti ali se kot neka nevidna prikazen pojavijo temni oblaki in iz njih nepričakovano udari strela. To pa je blisk ali bolj grmljenje (grom, ki se ponavlja)  – krivde. Izvaja prijeme na meni vse dokler se ne vdam. Kdaj pa zberem vso svojo moč in krivdo samo napodim stran! Tu nisi dobrodošla, stran!

Vedno in poudarjam VEDNO, sem delala najboljše, kar sem lahko. Mogoče bi kdaj lahko spregledala, saj mi je droben glas v meni šepetal resnico – ampak zares nisem mogla ali zmogla. Ker drugače bi naredila kaj DRUGAČE! Prisežem!

Kar je polito, težko spravim nazaj v steklenico! Udarila sem muho na vrču in seveda mi je ušla. Je pa drobna lužica na mizi, ki je samo za pobrisati.

Tako je v življenju. Kdaj sem udarila mimo, pa sem polila. Mogoče ne samo malo, mogoče celo vse, kar je bilo v steklenici ali vrču. Nič drugega se ni dalo narediti, kot da sem pobrisala. Naučila sem se lekcije in šla naprej.

Kaj mi daje občutek krivde? Nagrado, kako sem dobra, da se še po vseh teh letih počutim krivo? Pričakujem kolajno za hrabrost ali odlikovanje, ker se tako vztrajno mučim, kot bi uživala v tem? Izgovor, da ne rabim na polno živeti.

»Veš, pred milijon leti (verjetno v dobri dinozavrov) sem bila »poredna punčka, zato zdaj res ne morem biti srečna!«

Bedarija! Čista norost. Največja norost pa je, da izbiram zagrenjenost. Saj je ne! Niti ne prenašam trpljenja! Ali mučeništva! Ali igranje žrtve! Alergična sem na vse to! (Prisežem, da dobim izpuščaje po telesu! Kot reakcijo! Res mi vse to gre na živce!) Ni razsvetljeno vztrajati v mučeništvu kakršne koli vrste! Ne odobravam! To je mučenje same sebe in čista norost!

Krivda mi daje občutek, da sem odgovorna?! Ali mi daje občutek ujetosti!? Ali da še nisem pozabila preteklosti, da se ne bi spet po pomoti isto odločila?!

Mogoče so vsi razlogi resnični. Vem pa, da je to samo star vzorec, ki se ga lahko odvadim.

Kako bedno bi mi bilo življenje, če bi vse izbirala popolno! Potem ne bi bila človek! Tu sem, da se učim in to delam voljno! Zavedam se! Ne gledam si skozi prste. Dojemam. (Če ne dojemam dovolj hitro, pa me udari kaj istega, samo večjega, tako da res dojamem!) Moje odločitve so samo zaradi preteklosti zdaj boljše! Pa kaj odločitve, jaz sem milijonkrat boljša – saj sem bolj pristna!

Ne bom več pisala o krivdi, ker še mi jo želi manipuliranje naprtiti samo več. S tem sem opravila! Izpirala jo bom iz svojega telesa, kakor dolgo bo potrebno! Ne dajem več svoje energije temninam, pa je kako je! Dovolj je bilo! Jaz sem rojena za luč in svetlobo Ljubezni! Zdaj pa to ustvarjam. Občutek krivde pa to vse dobro samo zatemnjuje! Nič več!

Enkrat še bom napisala! Vse moje odločitve tudi tiste, ki so povzročale sranje – meni in drugim – so bile odlične, ker so me pripeljale do tega trenutka! Vse, kar nas ni ubilo, nas je utrdilo! Tako je! Tudi slabe odločitve so zakladi mojega srca, ker se na podlagi tega lahko odločam boljše! Hvala za vso sranje in dobre in ne tako dobre odločitve! Zaradi vsega – sem kot celota – izjemna oseba!

Vedno delamo najboljše, kar zmoremo ali znamo!

Ljubeč sočuten miren blažen ustvarjalen radosten razkošen jasen iskren pristen živahen sočen sončen strasten sijoč fantastičen edinstven bogat šarmanten ljubek harmoničen slasten dan poln božanskega obilja!