UŽIVAJ!!!

Kako ti to naj povem bolj razločno in jasno?! (To že zveni kot prvi stavek v šoli, ki ne vodi v kaj dobrega! Sigurno ni pohvala za izjemne dosežke na matematičnem tekovanju! Če pa to prenesemo v odnos, pa tako vemo, da se obeta nevihta, ali vsaj močno deževje s sunkovitim vetrom, ki bo verjetno držala nekaj dni. Mislimo, da bo burja, pa je presneti orkan ali tornado!)

Treba je – UŽIVATI!

Čeprav treba je, tudi ni prava beseda. Ker vse kar je treba, je po navadi povezano z zatajevanjem lastne integritete ali bolj podrobno prisilo – druženo normo, ki pa je čisto v neskladju z našim srcem ali celo z univerzalnimi zakoni. Beda pač.

Torej!

UŽIVAJ!

Pa ne mi čakati na jutri ali na primeren čas ali ceno na popoln čas! Popoln čas je zdaj! Primeren čas je zdaj! Lahko si privoščiš drobne užitke, zdaj takoj, brez da imaš slabo vest!

Uhhhhhh! Kako še je le to nadležno! Kako pa se jaz počutim krivo!

Preveč sem vdihnila! Premalo sem vdihnila! Trenutek predlogo sem zadržala zrak!

Kakšne vse bedarije! Za vse nam želijo prilepiti krivdo! Če pa nam jo ne, pa si jo sami!

Uh, stopila sem narobe! Pred točno petindvajsetimi leti! Uh, naredila sem kardinalno napako! Kako naj zdaj živim s tem!? Res ne morem! Ne morem se rešiti občutka krivde! Pošastno! Uničila sem si življenje in življenje stotinam (tisočim, verjetno milijonom, če ne vsemu planetu)! Kako naj se NE počutim krivo!

Pa daj no!

Ti to resno!

Nekaj že!

To je dolgočasno!

Kako sploh dihaš!

Nehaj že s tem sranjem!

Dovolj! Spokaj s to krivdo!

Dolgčas!

Zdaj pa – UŽIVAJ!

Ljubek pristen lahkoten vesel blažen ljubeč miren harmoničen bogat razkošen jasen pester živahen kreativne slasten sočen strasten dan poln božanskega obilja! 

Vredna si vsega dobrega! Izjemna si, veš!!!