Želela sem si iti po specialne kamne. Seveda čisto poseben. Rečne. Okroglaste. Zaobljene. Mehke. Prijazne! Vem za odlično gramoznico, kjer bi si jih lahko polno nabrala! Samo je tako daleč! Daleč! Potem pa pogledam dol k mački! (Zunaj sva.) Ob njenih tačkah (sem že mislila napisati nogah) pa polno okroglastih kamenčkov. Pa zakaj bi iskala tako daleč, če jih imam čisto blizu?! Blizu! Samo sklonim se!
No, zdaj sem že našla naslednji logični izgovor! Če pa si
moram na podstrešje po ploščico za mešanje barv! Kar je zares zares daleč!
(Hec.) Zares daleč! Kot v pravljični deželi. Za devetimi gorami. Ali je bilo za
sedmimi. Dober glas se sliši v deveto vas. Tako je to. Stop! Zašli smo! No,
priznam, ni tako zelo zelo zelooooo daleč. Samo. Na. Podstešju.
Kolikokrat me možgani, moji so, saj vem, pa vseeno logika
opraviči kakšno dobro idejo. Takoj jo da v predal. Pospravi.
»Predaleč je. Mogoče jutri. Nisi še preizkusila tega,
verjetno ti ne bo uspelo.«
Ali kar brez verjetno.
»Nimaš izkušenj, ne bo ti uspelo. V preteklosti še tega nisi
počela, kako bi to zdaj kar znala.«
(Pa saj ničesar nisem znala takoj. Če bi odnehala, ko me je
prvič vrglo, ko sem se učila hoditi, verjetno še zdaj ne bi hodila. Kar
predstavljam si sebe na vseh štirih, kako grem v trgovino po tedenski nakup.
Malo bi se mogla dvignit, da bi lahko nakupovalni voziček potiskala med
policami. Še dobro, da se nisem prestrašila. Zdaj hodim vzravnano. Večino časa.)
Kaj če mi intuicija kaj zašepeta? Kakšno čisto odbito
odpičeno izven-serijsko idejo, ki bi mi
čisto spremenila življenje? Logika pa me brez opozorila ali brez zavestne
zaznave ustavi. Vse da kar v predal, to je prenoro, da bi uspelo. Ali. »To se
še nikoli ni zgodilo, zakaj bi se zdaj. Arhivirajmo to. Dajmo kaj bolj v mejah
običajnega najti. V okviru nabranih izkušenj in tako naprej…«
Tako izgubim dragoceno možnost, da bi naredila kvantni skok.
Pa tudi če je samo čez potoček. Ali lužo. Ali kar tako, poskok. V zrak. Ker je
super in ker se občuti fantastično. Skok iz veselja. Poskok iz užitka.
Rada bi bolj ozavestila svoje načine intuicije, da pride do
mene in jih tudi zares slišala. Jih prestregla prej, ko so pospravljene v
predal in se na čudovitih idejah nabira prah.
Samo to.
Keramična ploščica, ki bi jo uporabljala za paleto ni
predaleč. Lahko pa uporabim pokrovčke, ki pa jih imam čisto blizu. Ali karton.
Samo toliko, da začnem. Najprej pa bom nabrala kamenčke. Juhu! Ustvarjanje
sledi!
Ljubek ljubeč lep razkošen zabaven razkošen miren sočen
sijoč svetel strasten slasten harmoničen jasen bogat mavričen žlahten dan poln
božanskega obilja!
Dragocena si! Zavedaj se svoje lepote! Zavedaj se svoje
intuicije. Uporabi jo. Kaj pa, če te res vodi do vseh zakladov, ki si si jih
vedno želela in še dlje! Prepusti se!
Ni komentarjev:
Objavite komentar