Samo to, da sem doma in da uživam v pisanju. Gledam ogenj.
Vso življenje. Ta dan. Vse. Kar se dogaja nekaj. Dežne kapljica kapljajo s
strehe. Pijem toplega čajčeka, ker mi pač paše za dušo. Moji prsti so kar na
sledi utrinkom možganom, zgodbi, intuiciji, ker kar želijo pisati dve črki
naprej. Potem pa nasajajo zmedene besede. Zad. Ali kaj podobnega. No, bolj nove
besede. Kaj če so najboljše iznajdbe nastale tako, da se je nekdo zmotil in ni
naredil običajno, pa je potem prišlo fantastično!? Mogoče je to naredil
namerno.
Življenje je lahko zabavno.
Kako lepo mi je gledati kapljice, ki se nabirajo v
rezervoar. Kapljajo. Ena po eno. Tako si mi ustvarjamo dobro. Trenutek za
trenutkom. Kar ustvarjamo zdaj v tem trenutku, se nabira kot rezervoar dobrega,
ki je naša zaloga ali podlaga dobrega. Kot magnet je, ki se veča in veča. Bolj
kot je vsak trenutek lep, bolj smo namagneteni, da to privlačimo tudi v
prihodnost. Ni pa se potrebno fokusirati na prihodnost, ker bo enako lepa kot
ta trenutek zdaj.
Zdaj pa je čaroben. Tako čaroben, da je za presti. Z nežno
priprtimi očmi samo opazovati ogenj in uživati v njegovi toploti. To pa je
čarobnost.
Opažam, da se imam malo bolj rada in življenje je veliko
lepše. Pa sem mislila, da sem se že prej imela rada. V resnici sem se za vse
strogo obsojala in se analizirala, namesto da bi nase gledala s sočutjem kot
svojo najboljšo prijateljico. Zdaj pa vse bolj teče in teče. Prizanesljiva sem
do sebe. Ne zapiknem se v vsako malenkost in jo pogledam z vsem zornih kotov,
kot da bi šlo za taktičen napad karme, starih vzorcev, strahu, zamer,
neodpuščanja, krivde, sramu, zlorab, obtožb, vlogo žrtve, drame, žalosti, obžalovanj.
Sprejmem. Vdihnem. Razberem lekcijo. Živim dalje.
Ni potrebno vsega mojega procesorja možganov in hvaležna sem
za to. Preveč časa sem izgubljala z nesmiselnimi analizami.
Dobro. Zasrala sem. Pa kaj!?! Gremo dalje v pravo smer.
Včasih ta proces traja dalje ali krajše. Odvisno od tega,
kako trmasta sem, da se moram dovolj dolgo valjati v krivdi in sramu, da se
mariniram v tem, da sem potem vredna, da grem naprej. Ampak priznam, da mi je
všeč čim krajši postopek. Rada imam hitre izhode iz tega, ker mi ne dajejo nič
dobrega. Samo mažejo me z lepljivo smolo, ki nase privlači še več krivde in
sramu, obtožb. To vmesno stopnjo želim zmanjšati na minimum. V resnici jo želim
čisto opustiti, ker je brezplodna. To pa je ljubezen do sebe, da se ne zmerjam!
Morala bi! Pa zakaj nisi! Lahko bi naredila tako! Kako nisi
videla?!
Vsi taki in podobni stavki so zdaj še samo smešni.
Preteklosti ni več. Tu je samo, če jo vlačim v sedanji trenutek. Tega pa si ne
želim. Zdaj, v tem trenutku želim polno uživati.
Božansko je. Kot vrtinec dobrega, ki se krepi in krepi. Rada
imam svoje življenje. Uživam v njem.
Tako se ljubezen do sebe kaže v mojem življenju. Pa všeč mi
je. Priznam. Bom še kar nadaljevala s procesom.
Tudi, ko ne zmorem narediti vsega, kar sem si zastavila, si
samo rečem. Jutri je nov dan! Začnimo sveže. Včerajšnjega pa pustim včeraj.
Življenje je lepo in rada ga imam. Rada imam tudi sebe –
bolj in bolj.
Ljubek pristen lahkoten vesel nežen lagoden bogat zabaven
ljubeč miren razkošen poln harmoničen hvaležen jasen dan poln obilja!
Uživaj mi v učenju ljubezni do sebe. Lahko je zabavno. Življenje
je toliko bolj lepše. Toliko bolj imam rada vse ljudi okoli sebe, pa tudi sebe.
Kar toplo mi je pri srcu, kako zelo uživam v druženjih ali drobnih klepetih.
Ljudje so zelo zanimivi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar