Seveda sem si pozabila naročiti vegetarijanski obrok na
letalu. Tega sem se spomnila šele dan prej. Morala pa bi dva dni prej javiti. Ampak
je bila stevardesa, no stevard tako prijazen. Naročil je drugemu, da mi gre
zagret vegi. Pa je bilo okusno. Edino potem, ko sem šla na stranišče, me je
vprašal, če je bilo dobro. Seveda je bilo. Odlično. Še sladica je bila
drugačna. Drugič pa me prosi, če si prej naročim. Po protokolu. Seveda. Seveda!
Let je potekal mirno. Najprej je bilo vse zeleno spodaj. Potem
se je videlo morje z nekaj oblakci. Potem pa smo kar nekaj časa leteli nad
rumenkasto puščavo in gorovjem. Nekje štiri ure…
Seveda sem čisto pozabila, da sem si sd kartico na telefonu
morala formatirati. Računala sem na vsaj nekaj moje glasbe. Za sprostitev in
krajšanje časa na letalu. Potem pa nič. Samo tri reklamne… Kaj češ, pač sem
imela malo kar tako pinki slušalke gor. Za okras.
Vzleteti mi je ful adrenalin. Pristajanje pa me vedno malo
stisne. Hitro je minilo, ko je že utripalo za pripenjanje pasov. Kar čutilo se
je spuščanje letala. Pritisk v ušesih, malo. Spuščanje. V daljavi se je že
videlo morje turkizne barve. Drugače pa samo pesek. Nič hiš. Nič. Pristali smo
lahkotno. Nič nas ni zmetalo. Zrukalo. Smo že ploskali!
Kar puhnila je vročina v nas, ko smo se poslavljali od
posadke. Napovedano je bilo oblačno vreme in devetintrideset stopinj. Kje je
kaki oblak? Doma? Neviden? Žgalo je kot v pečici…
Bilo je majhno letališče. Prtljago sva takoj našla.
Vse je šlo gladko. Viza. Edino pri pregledu kovčkov me je
presenetil. Rekla sem si, da zdaj pa bom poslušala, kaj mi bo rekel. Če bo spet
kaj kompliciral glede računalnika. Nič. Edino mi je nakazal, da naj mu dam
napitnino. Seveda. Logično. Kaj pa vem?! Nič takega nisem imela noter… Pozneje
je predstavnica agencije povedala, da je to dežela napitnin. Ker imajo tako
nizke plače.
Avtobus samih naših. Zanimiva pisava na tablicah. Hotel je bil petnajst minut stran, tako
da niti nismo kaj veliko izvedeli. Glavno, da sva bila na pravem avtobusu. Polno
je bilo palm in sami hoteli. Veliko tudi nedokončanih. Polno trgovinic. Med njimi
tudi Lidl: čevlji. Mogoče so kopirali znak in potem niso razumeli, kaj Lidl v
resnici prodaja…
Že smo se ustavili. Vhod v hotel mi je bil všeč. Take temno
opečnate rdeče barve. Lobi pa ogromen s kristalnimi lestenci. Dobila sva zelene zapestnice. Uuuu! Dal nama je ključe
od sobe. Prosila sem, če lahko dobiva kje pri morju. Pa je rekel, da če nama ne
bo všeč, lahko prideva zamenjati. Ni bilo potrebe. Lepo, stilsko je bilo
urejeno z lepim balkončkom in bambusovimi stolčki. Pogled na palme. Najpomembnejša stvar pa: klima!
Letalo je imelo ravno toliko zamude, da sva zgrešila kosilo.
Šla sva k bazenu na vaflje, ki sva si jih nesla na plažo. Morje!!! Končno!
Lep vroč dan v vseh pogledih!
Ni komentarjev:
Objavite komentar