Ljubki Nemoti...

V sobi naju je čakala torba za na plažo z velikimi brisačami. Prišla sva k morju. Nešteto senčnikov z ležalniki. Že nama je mahal majster z velikimi brki v belem. Čisto pri morju, prosim! Želela sem pogrniti brisači na ležalnike. Kar stran mi je vzel, prijazno: »Ne! Ne! Bom jaz.« Spretno je razgrnil, zataknil robove, dal spodaj trak čez, da je ni veter odnesel…

Potem sva letela do morja. Od vznemirjenja! Pričakovanja! Malo pa tudi, ker je mivka bila tako vroča. Malo sem dobila občutek, kako je hoditi po žerjavici. (Če nisi prej pripravljen – pekoče… no bolj žgoče…)

Nekaj skladnega je tukaj na morju. V tem čudovitem ponavljanju se skriva nekakšen red. Vse marelce na plaži ljubko modro slamnate. Obrobljene lično kot s čipko. Vsi ležalniki beli, z ljubko modro belo črtasto prevleko. Čudoviti zaviti orientalski vzorci vsepovsod. Izjemno. Harmonično. Umirjeno. Lepo.

Najbolj me je navdušilo morje. Tako nežno turkizne prosojne barve. Vse se vidi do dna. Peščena plaža. Pa tako toplo, da sem lahko bila dve urni notri, pa me ni nič zazeblo… pa še bi lahko bila.

Najbolj hecne pa so bile tropske ribice. Kar prišli sta dve. Take živo rumene črno črtaste. Potem pa cela jatica. Nekje dolge pet do deset centimetrov. Bile so tako radovedne. Plavale so okoli mene. Čisto blizu.  Jaz sem jih klicala kar Nemoti. Ko sva se šla kopati, sva potem kar rekla, če greva do Nemotov plavati. So pa tako oni naju poiskali, ko sva prišla malo bolj na globoko vodo… Ljubko.

Vroče pa je kot noro. Savna v eno! Klimatiziran lobi je pravi hladilnik. Res pa je, da mi je bila bolj všeč ohladitev v morju. Zaporedoma. Ležanje v senci. Skozi prepletenost senčnika sem bila zaščitena pred soncem.

Kreme pa tako rabim na debelo gor, ker ne bi bila rada pečena kot piščanec na srednji rešetki žara. Hrustljavo…

Je pa tu tako prijetno vzdušje. Domače.

Najbolj pa so me navdušile sladice. Vse pisano živobarvno. Lepo zloženo. Res lično. Ribe pa tako okusne! Ne vem kaj so dali gor od začimb, ampak izjemno! Tudi lignji so bili odlično hrustljavo zapečeni. Všeč mi je hrana tukaj. Res.

Ko pa stopim v vodo, pa kar zacvrči, tako me ohladi prvi trenutek.

Lep harmoničen dan!

P.S.: Nemoti so bili tako lepi, da bi jih najraje za akvarij domov vzela. Samo kako!?! Mrežo morava kupiti! Saj ne! Imava sladkovodni akvarij. Mogoče bi se navadile...