Hmm, kako zabavno! Življenje je res zabavno!
Danes pa je tako lepo vreme in komaj čakam, da grem ven! Kaj če bi
še vseeno malo pokrila gredo, da bi bolj rastlo, da bi bilo bolj toplo mojim
rastilinicam?
Kako pa si lahko ti ustvariš prijetno okolje v katerem uspevaš? To
vključuje okolje kot tako kot pa tudi ljudi, ki so tudi tvoje obdajanje – torej
okolica. V kakšni marinadi se mariniraš? Je to pozitivna in navdihujoča ali pa
je malo manj? Se še vedno skušaš dokazati komurkoli?
Vsa ta vprašanja so zame.
Zdaj, ko se bolj poznam, me kar zmrazi že ob misli, da bi se
»morala« s kom družiti. Ustvarjam si vedno bolj ljubeče okolje. Narave pa tako
ali tako imam na pretek.
Veš kaj, kaj pa znotraj mene? To je še bolj pomembno! Sem jaz
ljubeča do sebe, ali se vedem do sebe skrajno strogo in obsojajoče?! Čas je, da
si odpustim. Čas je, da si odpuščam. Malo po malo. Tako dolgo sem poslušala
negativne stvari, da sem jih ponotranjila in se tako zdaj obnašam do sebe.
Preveč je bilo programiranja v negativno smer. Sem spet v vlogi žrtve? Uživam v
tem ali celo v tem, da sem nemočna?! Ne! Samo bi si rada razčistila.
Nobena analiza ne pomaga tako, kot samo dejanja. Danes sem lahko
bolj ljubeča do sebe. Ne rabim se več zlorabljati in biti negativno nastrojena
proti sebi. Niti v velikih stvareh, niti v malenkostih.
Vse šteje. Vsaka prijaznost do sebe šteje.
Imela sem velike načrte za akcijo, pa sem v obdobju, ko si želim
samo spočiti. Poslušala se bom. Ni treba, da je akcija na silo. Želim se
počutiti dobro. Tako sem bila jezna sama nase, da sem ostala brez goriva v
smislu s telesom, da sem bila prav zlovešča do sebe. No, ni bilo tako
ekstremno, ampak prijazna pa spet nisem bila.
Sprevidela sem ta vzorec, potem sem šele bila jezna nase! Vrgla sem
se v neko čutno otopelost, ko nisem nič kaj prav čutila. Nisem več želela
čutiti – ne sovraštva, ki sem ga izvajala nad sabo s svojim samogovorom, niti
jeze, nič. Samo pogledala sem film. Vsa ta čustva pa so ostala tam, da so
videna in da se pozdravijo. Zato pa mi pomaga pisanje, da se ozavestim. Ob vsej
nemoči, ki sem jo čutila, sem se še bolj obsojala in se poniževala. Moj
notranji glas je res pravi zmerljivec. Zdaj se sprašujem, če je to res moj
notranji glas?! Je kaj od tega sploh resnica?! Ni! Resnica se občuti
fantastično! Resnica se občuti lahkotno, obkroža me mir. Je to bil samo glas
strahu?! Kaj pa bi mi rekel glas ljubezni?! Priznam, da sem bila priklopljena
na programiranje, saj sem gledala veliko videjev na yt, kar je še spodbudilo
vsa negativna čustva. Dejansko. Negativno programiranje je resnično.
Kako je vse to osvobajajoče!
Zdaj pa sprejemam, da je bilo, kot je bilo. Zdaj pa se lahko
odločam drugače!
Kaj bi mi rekel glas Ljubezni?
Mateja, dobro ti gre. Spočij si. Vse te bo počakalo. Nikamor se ti
ne mudi. Vse, kar je zate, bo prišlo k tebi zlahka in z igrivostjo, uživaj ob
tem procesu. Sprosti se. Poslušaj se.
Želim si, da bi večkrat povprašala glas ljubezni za mnenje, na pa
da samo pustim, da glasno, prevladujoče, poniževalno in ustrahujoče govori glas
strahu, ki ga želim utišati. Zdaj vem, da je bolj pomemben glas Ljubezni. To je
moja radijska postaja, na katero želim biti naravnana. Če pa se slučajno
razštela, bom jo takoj poravnana nazaj.
Ljubek srečen sijoč pristen lahkoten srčkan luban hvaležen
harmoničen iskren bogat jasen razkošen živahne žlahten dan poln obilja!
Uživaj življenje! Imej se rada! Uživaj ta dan!
Ni komentarjev:
Objavite komentar