Kdaj nenapovedano vpade kavica. Z meni ljubo osebo. Mamo. Kar
najdeva se, narediva nakup skupaj na deževen dan. Se malo spodbujava pri
iskanju koristnih stvari… ene bolj nujne, druge malo manj. Potem pa kavica, da
malo po debatirava. Zdaj sta ravno prišla z morja. Kako je lepo doli. Verjamem…
Razveselila me je s čudovitim šopkom mešanih pisanih rož, ki jih obožujem. roza, pinki, krem,
zelene, bež, bele. To me razveseli ob postelji zjutraj, ko se zbudim.
Spomnim se starejše gospe, ki je razlagala, ko sem še bila
majhna, manjša punčka, kot sem zdaj. Da bi raje zdaj prejela eno rožo, cvet,
vrtnico, ko potem na kupe rož, ko bo mrtva. Na grobu. To se me je tako
dotaknilo. Res. Zato sem zelo hvaležna za šopek! To mi je božansko!
Imela sva tako lepega psa. Kuštravca. Nagajivčka. Bil je
tako zaščitniški do mene. Vozil me je na sprehode. Trikrat na dan. Zjutraj me
je gledal s tako lepimi nagajivimi očkami svetlo rjave barve. Tako se je
veselil, da greva na sprehod, da se je kar v krogu vrtel do navdušenja. Spal mi
je pri nogah, ko sem brala na sedežni. Na svojem tepihu. Če sem šla k pisalni
mizi, je šel za mano in je tam spal. Tako rad se je kopal in sušil dlako. Rad je
bil kavalirski. Lepo urejen.
Metala sva mu žogico. Ni se niti premaknil za njo. Seveda sem
jo potem morala jaz pobirati. Enkrat pa se je tako navdušil, da je potem
spustiti ni želel. Kar renčal je zraven od navdušenja. Ko sva mu žogico končno
vzela, pa je tako čakal na njo! Prav bala sva se narediti kakšno potezo, da ne
bi skočil do žogice. Kako hecen je bil. Potem je zmagal. Pustila sva mu žogico.
Samo, da se je umiril.
Ne glede, kako lepo je bilo s psom. (Bili smo tudi na morju.
Večkrat.) Vedno je obveznost.
Prilagajanje. Ne pravijo zastonj, da če imaš psa,
moraš sprejeti tudi njegove bolhe. (Čisto enako je za ljudi… samo ne sprejmeš
bolh… sprejmeš ga v celoti s slabimi in dobrimi lastnostmi!) Pes potrebuje gibanje,
sprehode, vaje, ko mora ubogati. Včasih pa so tako samosvoji. Prisrčni. Po eni
strani so naši ujetniki in odvisni od naše dobre volje. Ne glede, da sva res
poskrbela, da se je gibal, še vedno je bil omejen na to vrvico. Zaradi obljudenosti
in privlačnosti drugih psov…
Potem pa nove obveznosti. Ne glede na to, da sem še vedno
hodila z njim na sprehode, je bil sam doma. Pa tako družaben pes je bil. Mislim,
da mu je bilo po pasje težko. Zato sva ga pustila posvojiti naprej. K ljudem s
hišo. S travnikom. Kljub zelenici okoli, pes še vedno potrebuje vaje in
sprehode. To je kot miselno delo za psa. Kdaj ga pogrešam. Sploh takrat, ko sem
prišla domov, je bil tako navdušen! Prav po pasje srečen! Kot bi se smejal od
veselja! Vseeno pa zdaj lahko prostovoljno hodim na sprehode, ko imam res čas… in brez skrbi malo bolj dolgo poležavam v postelji. Užitek! Ali luksuz!
Lep cvetoč božanski z dan (z malo bolhami)!
Ni komentarjev:
Objavite komentar