Ozadje potopljeno v sonce...

Včeraj sva imela tako lepo prost dan! Želela sva iti geokečat malo po Pohorju. Ampak kaj, nisem imela dovolj polne baterije na telefonu (čisto prazna...). Služi kot navigacija, kje so zakladi… Skriti, malo manj skriti ali že skoraj nemogoče skriti. Pogledava malo polnilec, oziroma malo polnilno banko za polnjenje telefona. S sončnimi celicami. Hodila bova po bregovih in sproti nabirala energijo za mobitel. Greva v kitajsko trgovino, tam sigurno imajo.

Praznik še je! Zaprto… Pogledava vse okoliške trgovine in najbolj verjetno na koncu. Trenutno nimajo takih na zalogi. S tem, da sva še slišala celo teorijo zarote, da bi potrebovala celice pol metra krat meter, da bi nama res kaj polnilo. Eni pa so res zagrenjeni… saj pa ima polnilec na celice skladišče, akumulator, kjer to shranjuje. Potem pa ti polni. Saj to ni naravnost od sončnih žarkov v telefon. Če ne, bi ga tako skozi na soncu držala…

Tisti čas, ko sva begala od enega ponudnika tehnike do drugega, bi se meni že doma telefon napolnil… vmes sva že spila, kar sva imela pripravljeno za pohod in raziskovanje. Sin je tako nagnil steklenico, da še je minion na majici malo rosne oči dobil. (Bolj ga je zalilo…) Tudi prigrizki so bili dobri kar v avtu…

Prišla sva domov. Spravila telefon na polovico napolnjenosti in šla. Kako dolgo že nisem imela obutih pohodnih čevljev… Gledava, kje lahko kupiva karte.

Pa me je sin kar polkrožno obrnil do okenca. »A, tu je!« rečem presenečena. Prodajalka se je že smejala.

Po tekočih stopnicah gor. Sinu sem malo pod koleni "butnila", da sva se smejala zraven. Skočila sva na prvo gondolo, ki  še je imela odprta vrata. Nič ne bova čakala na naslednjo. Lepo počasi, potem pa z zaletom navkreber. Odpiral se je vedno lepši razgled. Sijajno! Nad krošnjami, s čudovitim ozadjem potopljenim v sonce. Kdaj pa pokritim s kakšnim oblačkom sence. Veter je kar zavijal mimo gondole. Malo prepadov. Mali ljudje spodaj, ki so se odločili do vrha peš. Vožnja je bila tako zanimiva, da je kar prehitro minila.

Prvi zakladek čisto blizu. Navodila jasna. Pogledam. Seveda. Te cevi so. Pogledam pri prvi, sin pa iz druge strani. On nič ne najde, jaz nič. Iščeva. Pogledava pod mostkom. Za tramovi. Na drugi strani. Spraševala sva se, ali naj tega pustiva in greva naprej. Nič. Pa še on enkrat pogleda z moje strani.

»Pa kako nisi videla!«

Pogledam bolje, res je tam bila smrekova vejica. Čisto sveža. Pa lepo zakrito. Sem pa prej tako gledala, da sem že glavo skoraj noter potisnila, pa nisem videla. Roko sem že mislila dati v neko široko cev, ki je bila polna vode. Nagnusno. Zakladek pa tako očitno lepo zakrit… Zato je »geokečanje« v skupini boljše. In bolj zanimivo. Prvi!

Srečen dan s čudovitim ozadjem potopljenim v sonce! Cmok! Cmok!