Drugačen konec...

Ljubi mi je dal perilo prati! Ni bilo z velikim navdušenjem. Takoj, ko sva vstopila v stanovanje. Njegove so že bile v bobnu… Res je človek akcije. Vse je dal prati. To pa je odločnost in hitrost…

Rada raziskujeva skupaj. Ogledala sva si ruševine mogočnega gradu iz enajstega stoletja. Navdušena sem bila nad okni z razgledom na zeleni gozd in oblake na modrem nebu. Vse sva preiskala, tudi klet. Sobane so bile brez strehe, a čudovitim tepihom iz travice. Okna brez stekel. Stene tako debele, da ni čudno, da se je ohranil.
Na koncu pa čudovit pogled na mesto. Za ozadje pa polno ljubkih hribčkov pogrnjenih zeleno. Nad njimi pa sinje nebo polno hitečih oblačkov in oblakov. Prav videle so se sence teh, kako temnijo pobočja. Sence in svetloba je ustvarila potujoči srček.

Iz ruševin je rastlo tako lepo živo rumeno cvetje. Včasih sem prisiljena pognati iz pogorišča, ruševin. Ne za novi začetek, za novi, drugačen konec.

Potem pa meni ljuba stvar. Kavica v starem mestnem jedru. Na prostem. S čudovitim žuborenjem potočka čisto blizu za nama. Pogled na grad. Čarobno. Veliko penice. Oblazinjena klopca s prepletenimi nogami. Ljubi je pripravil presenečenje. Malinovo tortico v obliki srčka. Dobra je bila, sploh v taki družbi.

Malo sva se še sprehodila po mestu. Sladoled. Uuuuu. Črni ribez.
»Malino si boš vzel, čeprav je ne maraš?«
Zanimivo. Nisem si vzela svojega, ker mi je bilo hladno in me ni pritegnil. Tu pa tam sem ga obliznila (si ga sposodila…). Čisto dovolj je bilo.

Ljubi mi je na vsak način želel dati sladoled v roko. Prijela sem ga, da bi se slekel. Ni ga želel nazaj. Tiščala sem mu ga med prste. V pest. Nič. Dala sem mu ga čisto blizu ust, da bi ga polizal. Nič. Potem se ga samo odložila. Pri njemu na sedež. Tako je bil presenečen, da mi ga je razmazal po obrazu.

Ni se končalo, dokler ni bil sladoled povsod. Dejansko. Dobesedno. Na očalih. Vratih. Šipi. Za modrecem. Za njegovim vratom. Zlezel mu je do spodnjega perila po hrbtu. Po njegovih laseh. Po celem obrazu. Po jakni… hlačah… Cela sva bila lepljiva. Okoli oči. Trepalnice so se mi zlepile skupaj. Obrvi mi je vleko. Kornet je ležal vse naokoli. Očala sem si za silo obrisala... Roke sem imela zlepljene na volan.

Hitro sva prišla domov. Slekel si je majico med vožnjo. V ovinke pa visoki operni glas. Vedno glasneje. Bradavica se mu je zlepila na varnostni pas... Potem pa je počasi to dol trgalo... AaaaaaAAaaaAAA...

Samo parkirala sem. Odtihotapil se je do stanovanja. Potem pa pranje...

Lep pustolovski sladoledni dan! Cmok!